Madžarski jezik je znan po tem, da je besedno zelo bogat in omogoča besedne igre, ki jih drugi jeziki ne. Ravno zato je ime muzeja Kegyeleti, ki se nahaja v Budimpešti, težko prevajati. Nekateri ga imenujejo muzej pietete, drugi muzej spoštovanja. Lahko pa ga imenujemo preprosto muzej pogrebne kulture.
Muzej v povezavi s pokopališčem
Lokacija muzeja Kegyeleti je izjemna; gre za pokopališče Kerepesi, ki velja za najbolj slavno pokopališče na Madžarskem in obenem tudi eno najstarejših v tem delu Evrope. Skupaj z muzejem pokopališče ustvarja popolno kombinacijo. Pokopališče, prepredeno z mavzoleji, posvečenimi madžarskim herojem, je po eni strani osamljen kraj za tiho razmišljanje in preudarjanje, muzej pa po drugi strani slavi življenje in njegovo raznolikost.
Madžarski muzej pogrebne kulture
Po vstopu v muzej je prva razstava, ki je na vrsti zbirka žalnih oblačil iz različnih regij Panonske nižine. V tem majhnem delu sveta se nahaja pravi mozaik različnih kultur in običajev, kar pomeni, da so oblačila variirala med tradicionalnimi črnimi oblekami, pisanimi vezenimi žalnimi pajčolani, pokritimi z rdečimi, rumenimi in modrimi cvetlicami, ter belimi žalnimi nošami. Bela žalna oblačila so bila v srednjeveški Evropi zlasti med kraljicami ustaljen običaj, bela barva pa izraz najglobljega žalovanja. To tradicijo v Evropi še danes ohranjajo v madžarski vasici Csököly.
V muzeju se nahaja tudi obsežna zbirka smrtnih mask oziroma mavčnih odlitkov obrazov znanih Madžarov, med katerimi jih je veliko storilo samomore. Smrtne maske predstavljajo način slavljenja življenja skozi smrt. Na vprašanje, zakaj so jih Madžari izdelovali, pa obstajajo različni odgovori. Pred uveljavitvijo fotografije so jih izdelovali kot pripomoček pri slikanju portretov umrlih ali kot pripomoček za kasnejše ugotavljanje identitete pri nepoznanih truplih. Včasih so odlitke izdelovali tudi kot spomin na mrtve, v 17. stoletju pa so bile smrtne maske preprosto uporabne kot portreti.
V t. i. sobi poslednjega izkazovanja časti je neka madžarska smrtna maska skrivnostno nameščena na krsto, morda kot nadomestilo odprte krste. Morda pa tudi zato, ker negibne oblike mavca ohranjajo več življenja kot zaprte oči preminulega. V zadnji sobi, imenovani “konec poti” pa je svoje mesto našla zbirka različnih tipov krst. Krsta, namenjena umrlim za kugo ima namesto dna loputo, ki omogoča spuščanje trupel v množična grobišča, ne da bi pogrebnik z njimi imel veliko stika.
Muzej Kegyeleti omogoča edinstven vpogled v madžarsko etnografijo in madžarski odnos do smrti. Pogrebi, pokopališča in preminule osebe so vedno del življenja, ki združuje vse ljudi na svetu, ne glede na kulturo, geografsko ali drugo poreklo. Obstajajo pa razlike med načini, kako po svetu častimo smrt, za katero se zdi, da je bila na Madžarskem del vsakdana, zato so tam opomniki na življenje še bolj nujni.
Madžari in njihov odnos do smrti
Da je smrt del vsakdana, lahko sklepamo tudi po madžarski kulturi samomorov, ki so bili menda v prvi polovici 20. stoletja zelo pogosti. Mnogi ta pojav pripisujejo eni madžarskih najbolj slavnih in obenem otožnih pesmi, Mračni nedelji. Pesem je omamno lepa, čeprav neskončno polna žalosti in brezupa. Legenda pravi, da naj bi mnogi po tem, ko so pesem slišali, želeli končati svoje življenje. Pojavile so se govorice, da je pesem začarala in hipnotizirala mnoge, ki so se nemudoma podali do prvega odprtega okna.
Pesem je leta 1933 napisal Rezso Seress in govori o moškem, ki je zaradi prezgodnje smrti izgubil svojo ljubezen, in namerava zaradi tega storiti samomor. Tako naj bi le teden dni po objavi pesmi resnično končalo Seressovo nekdanje dekle, ki ji je bila pesem posvečena. Njeno usodo je kasneje delil tudi Seress sam.
Viri:
- THANOS Magazine
- curiousexpeditions.org