Najveličastnejši pogrebi v zgodovini: John F. Kennedy

Priljubljeni ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy je bil umorjen v atentatu 22. novembra 1963 v Dallasu, v Združenih državah Amerike. Okoliščine umora po mnenju nekaterih še danes niso povsem razrešene, je pa jasno, da je bil predsednik deležen enega najveličastnejših in najbolj spektakularnih pogrebov v zgodovini človeštva.

22. novembra je 35. predsednika Združenih držav Amerike, Johna F. Kennedyja, med obiskom Dallasa v družbi žene Jackie ter teksaškega senatorja ustrelil Lee Harvey Oswald. Morilcu je le dva dni po atentatu oziroma dan pred pogrebom – in torej pred kakršnimkoli sojenjem za umor – sodil lastnik nekega nočnega kluba Jack Ruby. Oba naj bi delovala sama, čeprav so se v ameriških medijih še dolgo pojavljale govorice o morebitni zaroti. Tragičnost Johnove smrti so še poglobile kasnejše številne tragedije, ki so prizadele družino Kennedy; ta je po mnenju najbolj vraževernih zakleta.

Posnetek smrti predsednika Johna F. Kennedyja oziroma posnetek tega, kako je bil ustreljen med vožnjo po mestu v odprtem avtomobilu in ob pozdravljanju množic, so na ameriških televizijskih postajah v dneh po atentatu predvajali znova in znova. Tako dolgo, da so ljudje dobili občutek, da umrl prav pred njihovimi očmi.

Pogreb je bil spektakularen in marsikomu je vzel sapo, vsega skupaj je trajal tri dni. Najprej so truplo predsednika Kennedyja prepeljali v ameriško prestolnico Washington DC, kjer so ga za 24 ur namestili v t. i. vzhodno sobo Bele hiše. V nedeljo po atentatu je kočija s konjsko vprego krsto prepeljala na Kapitolski grič, kjer si jo je do naslednjega jutra ogledalo več sto tisoč ljudi.

Osrednja slovesnost pa je prišla na vrsto že tri dni po smrti, v ponedeljek 25. novembra. To je precej presenetljivo, saj je predsednik umrl nepričakovano in tako obred ni bil pripravljen vnaprej. Sprevod jev celoti organizirala Kennedyjeva njegova žena Jackie, pred očmi katere je bil sicer predsednik tudi ubit. Šlo je za državniški pogreb, ki se je odvil v Washington DCju in je bil v prirejen za snemanje televizijskih kamer. Preko televizije naj bi namreč pogreb spremljala skorajda celotna populacija ZDA, saj je bil prenos dostopen na vseh treh največjih televizijskih mrežah, ki so zanj poskrbele z več kot 50 kamerami. Po drugi strani naj bi predsednika na njegovi zadnji poti v živo pospremilo skoraj milijon obiskovalcev in žalujočih.

Sprevod se je pričel ob 11. uri dopoldne in je tekel od Kapitolskega griča, kamor so truplo pripeljali dan prej, do Bele hiše ter nato do Katedrale sv. Matthewa in nazadnje do državnega pokopališča Arlington. Uro prej sta oba doma ameriškega Kongresa sprejela resoluciji, s katerima sta izrazila globoko žalost zaradi predsednikove smrti. Predstavnica Senata je na mizo, za katero je navadno sedel Kennedy, kot simbol obžalovanja položila en sam rožni cvet.

Slovesnost je bila obarvana s prvinami vojaških pogrebov; prisotna je bila vojaška godba oziroma škotski vojaški dudaši, pokojniku so bile izkazane posebne časti z vajo irskih kadetov, ki jih je predsednik srečal nekaj mesecev pred smrtjo, na grobu je bil prižgan večni ogenj, zadnji zvok pa je bil odmevanje 21 topovskih salv. Vojaškim prvinam je Jackie dodala še posamezne detajle grško-rimskih pogrebov ter pogrebov prejšnjih ameriških predsednikov, denimo Washingtona in Lincolna.

Mrliški voz, na katerem je ležala krsta, oblečena v ameriško zastavo, je vleklo šest sivih konj, za njim pa je samostojno korakal še črn konj. Za vozom je vozil črn avtomobil, v katerem so sedeli predsednikova žena ter oba otroka skupaj z njegovima bratoma, Robertom in Edwardom. Sledila jim je dolga kolona gostov z vsega sveta; prisotni so bili predstavniki 82 držav, od tega 8 predsednikov, med katerimi je bil tudi etiopski predsednik Haile Selassie ter francoski predsednik de Gaulle. Pogreba se je udeležil tudi predstavnik Sovjetske zveze, namestnik premierja Hruščeva, s čimer je ta država izkazala priznanje prizadevanjem JFKja, da bi med sicer nasprotujoči si svetovni velesili vnesel mir.

Zadušnico je vodil bostonski kardinal, vključevala pa je tudi inavguralni govor, ki ga je Kennedy podal, ko je dve leti pred smrtjo postal predsednik Združenih držav. Pri tem so izstopale njegove znane besede: »Ne sprašuj, kaj lahko stori zate tvoja država, vprašaj se, kaj lahko za državo storiš ti«. Preden so krsto odpeljali iz katedrale, ji je prav po vojaški salutiral predsednikov 3-letni sin, John Kennedy mlajši. Zadnji pozdrav, ki se je zdel povsem  spontan, je postal morda najbolj slaven prizor s pogreba.

Ob 20.30 po lokalnem času je bilo slovesnosti konec, s tem pa se je končalo tudi kratko – vendar izredno važno – obdobje najmlajšega izvoljenega ameriškega predsednika. Njegova prizadevanja za mir v svetu so tako bila primerno počaščena v enem izmed najveličastnejših pogrebov v 20. stoletju.

Viri:

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.