Za zmeraj boš v naših srcih živel!

Moje ime je Elvira. Stara sem 34 let. Poročila sem se pri 18.-tih, pri 19.-tih pa sem dobila prvega otroka. Bili smo srečna mlada družina, vse dokler ...

V šestem mesecu nosečnosti se je zrušil moj srečni svet - izgubila sem mamo, ki mi je bila vse na svetu. Zelo na hitro se je poslovila, doživela je srčni infarkt. Nisem se mogla sprijaznit s tem, da je za vedno odšla, da me je zapustila. Bolečina v meni me je razjedala, čeprav sem imela vso podporo moža in otroka, sem jo grozno pogrešala.

Z dnem, ko je mama zapustila naš svet, sem izgubila tudi očetovo ljubezen. Oče ni bil več ista oseba. Ni minilo niti mesec dni, ko si je že hitel iskati novo ženo. Otroci ga nismo več zanimali, niti nismo bili deležni več očetovske ljubezni. P dveh mesecih od mamine smrti se je poročil z drugo žensko.

V mojem srcu in duši je bila neizmerna bolečina, trgalo me je na koščke. Tako rekoč na en mah sem izgubila sem dve osebi,  ki sta mi pomenili vse na svetu. Jokala sem po cele dni in noči, v mojem življenju ni bilo več ne smeha ne veselja. Vse kar sem počela, sem počela kot robot. Zapostavila sem moža in otroka, utapljala sem se v bolečini.

 Tri tedne pred rokom poroda sem odšla v bolnico, na svet je prijokal še en sinček. Ko sem ga držala v rokah, sem mu obljubila, da bom ponovno mama in žena. Bolečino sem potlačila.

Jokala sem ponoči, ko me ni nihče videl in slišal. Z očetom sem poskušala vrniti najin ljubeč odnos,vendar ni šlo, kljub temu, da sem sprejela novo ženo. V njegovem srcu ni bilo prostora več zame.

Z bolečino sem se navadila živeti, minevala so leta, vendar sta moja mama in oče bili vsak dan z menoj v mislih. Štiri leta po mamini smrti se mi je ponovno zrušil svet. Mojemu možu so zdravniki postavili diagnozo RAK. Ko so nam to povedali sva oba jokala, niti v sanjah nisva to pričakovala, saj se je zelo dobro počutil. Nisva vedela kako bova otrokom v oči pogledala, ko prideva domov. Starejši sin je hodil v prvi razred osnovne šole, mlajši pa je bil star štiri leta.

Ob prihodu domov sva otrokoma s solzami v očeh povedala za bolezen. Čeprav nista vedela kaj je rak, sta čutila da je hudo. Z možem sva prejokala celo noč, zjutraj sva pa vsa objokana si obljubila, da se bova borila in premagala to bolezen.

Onkološki inštitut je postal naš drugi dom. Mož je dobil prvo diagnozo limfom in pričel s prvim ciklusom kemoterapij. Vsak ciklus je trajal tri dni, z otroci sem bila čez dan zmeraj ob njemu. Lažje je bilo če smo vsi skupaj. Prve kemoterapije so imele šest ciklusov.

Slabosti, odpadanje las in bruhanje so bili del vsake kemoterapije. Vendar bil je močan in želel je premagati to okrutno bolezen. Potem se je izkazalo, da ni bila postavljena pravilna diagnoza ampak, da je druga vrsta raka. Sledile so ponovno kemoterapije in operacije. Tri leta so bile bolnice naš drugi dom. Borili smo se.

Nato smo dočakali dan, ko so mu zdravniki rekli, da je ozdravljen. Bili smo najbolj srečna družina. Po zares dolgem času je v nas zaživelo veselje. Po dveh letih sem zanosila še tretjič, čeprav je bilo za nami zelo težko obdobje in so mi tudi zdravniki svetovali da splavim, nisem mogla. Želela sva si še enega angelčka. Sreči ni bilo konca.

Na žalost bolezen ni dolgo mirovala. V četrtem mesecu nosečnosti sem doživela ponovno šok - bolezen se je vrnila. Jeza, bolečina, žalost - pa ne more se spet to dogajati! Tako je onkološki ponovno postal naš drug dom. Sledile so kemoterapije in operacija. Kot da ne bi bilo dosti mi je v šestem mesecu nosečnosti umrl oče. Vendar se nisem smela prepustiti bolečini in žalosti. Žalovanje je moralo počakati. Morala sem biti močna za mojega moža in otroke. Nisem imela nikogar -  za vse sem bila sama. Bolan mož, dva otroka, jaz noseča.

Nisem vedela več od kod črpam moč in energijo. Zaradi zelo močnih kemoterapij je mož imel zelo močne slabosti in bil je odvisen od mene. Dva dni po koncu kemoterapij, sem odšla v porodnišnico. Rodila sem hčerkico, ki nam je prinesla kljub vsem, veselje v življenje. Možu je postala središče sveta, zmeraj si je želel punčko. Užival je vsako sekundo v njeni bližini.

Po enem letu je mož zaradi bolečin odšel na pregled na Onkološki inštitut. Bil je 1. februar 2011. Povedali so nama, da zanj na žalost ni več pomoči, saj se je rak razširil ter da je samo vprašanje časa. Mogoče bo živel še eno leto, če bodo kemoterapije prijele.

Prišla sva objokana domov, se posedla k otrokom in jima povedala resnico. V tem trenutku smo se vsi zavedali, da izgubljamo boj. Izgubljam mojo ljubezen, otroci pa očeta. Bilo je kot v sanjah, saj si takšne resnice nihče ne more predstavljati. V meni je odzvanjal glas: »ne, ne sme me zapustiti, brez njega mi ni življenja, moji otroci potrebujejo očeta, ne smejo tako zgodaj odraščati z bolečino!«

Od tega dne smo se pričeli poslavljati. Izkazovali smo si ljubezen vsako sekundo ter obujali spomine dan in noč. Čeprav sem pred njimi skrivala solze, jih velikokrat nisem mogla ustaviti. Ponoči nisem spala, ker sem gledala, če še diha. Reagirala sem na vsak njegov premik. V očeh otrok ni bilo več veselja. Samo žalost in bolečina.

15.02.2011 zjutraj bi morala iti na transfuzijo krvi, vendar ga noge niso več držale. Mislila sem da je to zaradi morfija. Prišel je rešilec in naju odpeljal na Onkološki inštitut. Zdravniki so ga pregledali. Glavna zdravnica me je prosila, da stopim z njo ven. Nisem mogla verjet njenim težkim besedam. Govorila je, da moj mož umira ter da mu niso šteti samo dnevi, ampak ure in minute. Nisem je želela poslušati. Prosila sem, da mu dajo transfuzijo krvi, ker ga želim odpeljati domov!

Med tem, ko sva zjutraj skupaj pila kavo, mi je govoril, da umira. To je pomota, midva greva domov otrokom! Čez nekaj časa sem dojela, da ni pomota. Nisem čutila telesa, solze so mi zalivale obraz, v meni se je dogajal potres, srce mi je pokalo. Ampak uporna sem bila pri tem, da ga želim odpeljati domov, ker ne mara bolnice. Če nas zapušča, naj umre v domačem okolju, sem govorila.

Zdravnica mi je govorila, da bodo bolečine neznosne in da mora dobiti pomirjevala. Obljubila je, da bomo dobili sobo, da nas ne bo nihče motil. Popustila sem. Čeprav sem poskušala zaustaviti solze, mi ni uspelo. Samo tekle so. Nisem želela, da me vidi objokano, nisem mu mogla povedat, da se poslavlja z vsako minuto.

Poklicala sem sorodnike in prijatelje, da jih obvestim. Kako otrokom razložiti, da se oči poslavlja. Kako? Stisnila sem jih sebi, nabrala moči in jim povedala, da oči odhaja. Namenil jim je zadnje besede. Hčerkici je rekel, da jo ima najraje na svetu. Sinovoma pa, da naj končata šolanje, kot so se zmenili. Nato ga je začelo strašno boleti, zaradi česar smo mu morali dati injekcije, ki zazibajo v globok spanec, da ne čutiš bolečin.

Razložili so nam, da se ne bo več zbudil, da bo umrl v spanju. Ulegla sem se zraven njega in ga prosila, da se zbudi, da nas ne sme zapustiti. Še vedno sem verjela, da bo odkorakal z nami domov. Otroci so se pogovarjali z njim, pa čeprav ni bilo odziva.

Soba se je polnila z sorodniki in prijatelji. Nihče ni mogel verjeti, da nas res zapušča. Ko sem ležala ob njem, sem mu na uho prislonila mobitel in mu predvajala najino pesem. Po drugem predvajanju je odprl oči in dvignil roke da me objame. To je bil čudež saj so nam povedali, da se ne bo več zbudil. Samo gledal je, jaz pa sem ga pa prosila, da naj vstane, da gremo domov, da nas ne sme zapustiti, za roke sem ga vlekla v sedeč položaj.

Prišla je zdravnica z injekcijo in spet je zaspal! Kakšno uro kasneje, ko sem mu šepetala na uho, da mora se z nami vrnit domov, je ponovno odprl oči. Zlomila sem se. Ulegla sem se nanj, mu šepetala, da vem da se je zadnjih šest let boril, da se je namučil, da je utrujen ter da vem, da mora oditi. Obljubila sem mu, da bom močna, da bom poskrbela za otroke in da bo ponosen na nas. Ko sem te besede izgovarjala, sem spustila ustnice na njegove in čutila njegov zadnji izdih. Vedela sem, da je za vedno odšel. Skočila sem na noge in zavpila po zdravnika, ki je potrdil, da je odšel na pot brez povratka. Vsi smo bili v šoku, objemala sem otroke, želela sem jim vzeti njihovo bolečino.

Odšli smo domov. Hiša je bila polna prijateljev in sorodnikov, samo moje ljubezni in očeta mojih otrok ni bilo med nami. Bolečina me je razžirala, z njim je odšel tud del mene. Brez njega si nisem mogla predstavljati življenja.

Čez nekaj ur smo ponovno doživeli šok, ko je prišel možev brat in zahteval, da ga pokopljemo v Bosni. Otroke ni niti objel, ni razumel njihove bolečine, želel ga je odpeljati stran od nas. V tistem trenutku sem zbrala se toliko moči in energije, da sem se postavila za našo družino in mu povedala, da bo pokopan v Ljubljani, da to želijo otroci. Bolečina otrok ga ni prizadela. V zadnjih šestih letih ga ni nikoli obiskal. Niti v bolnišnici, niti na domu. Enako velja za brata in sestre. Nihče se ni niti obrnil proti njihovim nečakom, kaj šele jih objel ali potolažil. Zelo na hitro so tudi odšli.

Minilo je 14 mesecev. Še vedno ga pogrešamo. Vsako minuto. Bolečina ni nič manjša, samo navadiš se z njo živeti. Čeprav ga fizično ni med nami, njegovo energijo, njegovo voljo in ljubezen čutimo zmeraj ob sebi!

 ZA ZMERAJ BOŠ V NAŠIH SRCIH ŽIVEL!

Viri:

  • Fotografija: www.sxc.hu
  • Besedilo: osebna zgodba
Oglasi

3 comments

  1. Milan 17 april, 2015 at 21:40 Odgovori

    Močna ženska si, še zdej k tipkam mi tečejo solze… od začetka do konca branja jokam. Ne morem si predstavljat tvoje bolečine, vem pa da je najmanj kar je to, da ti povem, da se bori še naprej in da bi bil tvoj mož ponosen nate!!Si super ženska, ki ima močna, odprta in iskrena čustva. Takih žensk ni veliko, vem da ti to kar pišem ne more vrniti moža. ampak vseeno, ne dvomi vase, naredila si vse in še več. Imaš pa vajine otroke in vem da te vsaka njihova poteza spomne na moža in da boli. Otroci te potrebujejo bolj kot kadarkoli prej. Ostani močna in živi naprej!
    Tko kot si rekla, z bolečino boš živela, ne bo zginla, navadla se jo boš in vsak dan si močnejša!

  2. jožica 17 maj, 2015 at 21:32 Odgovori

    Draga Elvira, hvala ti za podelitev tvoje osebne zgodbe. Danes je spet eden tistih večerov, ko neznosno pogrešam hči, ki je bila leto mlajša od tebe in je nenadoma umrla pred letom in pol.Lepo si napisala, da bolečina ostane ista, samo navadiš se z njo živeti. Enako je pri meni. Bolečina je enaka kot prvi dan, vsak dan znova pa moram zbrati energijo, da preživim dan. Mogoče mi je najtežje to, da čutim od okolice, da bi bila ista kot sem bila, oziroma, če ne pa strta. Jaz pa nisem ne eno in ne drugo. Sem drugačna, z novimi bolečinami, spoznanji, učenji. Predvsem pa z vednostjo, da življenje po smrti je. Včasih čutim osamljenost ravno v pogovorih o tej temi, oziroma tabu na to temo.
    Jokala sem ob tvojih življenjskih preizkušnjah in mislila na vnukinjo, ki je prehitro ostala brez mame in ker tudi njen oče kot nekoč tvoj, menjuje ženske. In ker me je to kot babico bolelo, sva prišla v konflikt. Sprašujem se, kako vnukinja doživlja te ženske po smrti mamice, na katero je bila zelo navezana. Veliko jočem. Mož je v tem letu in pol,od vse te žalosti hudo zbolel.
    Draga Elvira tvoja pripoved pa daje moč, ko že misliš, da si v preizkušnjah življenja sam, pa vidiš, da ljudje kot ti, zmorejo veliko, že kar čudežno. Naj ti ne zmanjka moči in ljubezni.

Dodaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.