Pasja zvestoba do groba – in še naprej

Nemški ovčar Tommy tudi po smrti skrbnice ostaja zvest in v cerkvi vsak dan čaka njeno vrnitev.  

V številnih svetovnih medijih se je pojavila neverjetna zgodba o psu Tommyju, ki svoji skrbnici ostaja zvesti tudi po njeni smrti. V vasici San Donaci na jugu Italije je Maria Margherita Lochi pred leti na polju v bližini svojega doma našla izgubljenega nemškega ovčarja. Posvojila ga je, ga poimenovala Tommy, zanj skrbela in čeprav je za časa svojega življenja posvojila več psov, naj bi ji po besedah prijateljev k srcu posebej prirasel prav Tommy. Ta jo je vsak dan spremljal do cerkve, kjer je nato tiho sedel ob skrbnici in skupaj z ostalimi farani poslušal mašo.

Danes 7-letni Tommy je sčasoma postal Mariin najzvestejši spremljevalec, med njima pa se je spletla posebej močna človeško-pasja vez. Duhovnik Donato Panna o tem pove: “Prisoten je bil ob čisto vsaki maši in zelo lepo se je vedel – odkar prihaja od sebe ni spustil niti glasu, kaj šele, da bi zalajal.”

Po tem, ko je Maria pred dvema mesecema preminula, je bila v isti cerkvi organizirana pogrebna slovesnost skupaj z mašo zadušnico, ki se jo je ob zvonjenju cerkvenih zvonov skupaj z ostalimi žalujočimi udeležil tudi Tommy. Od takrat se maše – brez dolgoletne skrbnice in prijateljice – udeležuje vsak dan. Opazovalci pojasnjujejo, da pes za Mario intenzivno žaluje in jo tako zelo pogreša, da ob maši vsak dan pričakuje njeno vrnitev.

Duhovnik Donato Panna pojasnjuje: “Z Mario se je vsak dan udeležil maše in očitno ji je bil zelo zvest. Dovolil sem mu vstop v cerkev, saj je bil vedno miren, pa tudi nihče izmed drugih faranov ni imel nič proti njegovi prisotnosti.

“Tudi po Mariinem pogrebu se zvesto udeležuje maš. Mirno čaka ob oltarju ali mirno sedi. Nimam srca, da bi mu prepovedal vstop v cerkev, saj sem pred kratkim sam izgubil svojega psa. V cerkvi je vse dokler se maša ne konča, potem ga spustim ven.

Po Mariini smrti je skrb za Tommyja prevzela celotna vas. Z vsemi je prijatelj, vsi pazijo nanj in ga hranijo – čeprav bi bilo dobro, da mu najdemo pravi dom,” še doda Donato Panna. 

Zgodba o Tommyju močno spominja na leta 2009 posnet hollywoodski film Hachiko: Zgodba o zvestem psu, v katerem je kot lastnik psa zaigral Richard Gere. Film pripoveduje resnično zgodbo o japonskem psu Hachiku, katerega skrbnik je leta 1925 umrl, pes pa je naslednjih devet let preživel čakajoč na železniški postaji, kamor je lastnika redno spremljal na vlak.

Ta primera žalovanja psov za človeškimi prijatelji, sicer nista osamljena. Med brskanjem po medijih lahko naletimo na celo kopico ganljivih zgodb psov, ki so na različne načine žalovali za svojimi bodisi človeškimi bodisi živalskimi prijatelji, kar pa strokovnjakov za vedenje živali ne preseneča, saj pravijo, da tudi psi – tako kot ljudje – lahko zelo intenzivno žalujejo.

Članek pripravila Katarina Cvikl.

Viri:

Oglasi

2 comments

Dodaj odgovor za Elvina Prekliči odgovor

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.