Pravijo, da je življenje pot od rojstva do pogreba. Kakršno koli že je naše življenje, ne glede na to, kako živimo, kaj delamo, kakšni smo, vsem je skupno to, da se rodimo in umremo. Smrt je konec, vsaj konec življenja v obliki, kakršnega smo živeli, konec vsega telesnega in materialnega. Zato seveda to ni vesel dogodek in zlasti v sodobni družbi je pogovor o smrti in o vsem z njo povezanim skorajda prepovedana tema. Še celo misel na smrt se zdi nezaželena, da pa bi razpravljali ali načrtovali pogreb – to pa je že skoraj nekaj nezaslišanega.
A kakor koli človek obrne – smrti se ne da izogniti, pa če o njej hočemo govoriti ali ne. Je kljub vsemu del življenja in vednost o lastni umrljivosti in minljivosti vsega in vseh daje življenju posebno vrednost in čar – zaradi smrti, končnosti, minljivosti, je življenje vrednota, dragocenost, edinstven dar.
Morda je načrtovanje lastnega pogreba nekoliko morbidno, a vendarle nekateri redki za življenja povedo, kako si želijo biti pokopani. Vsi vemo – ko si mrtev, ne moreš več odločati ali povedati svojega mnenja. V večini primerov se svojci ubadajo z razmišljanjem, kaj bi si umrli želel in mu pripravijo tako zadnje slovo, kakor mislijo, da bi bilo umrlemu prav. Vsekakor se bližnji po smrti svojega človeka znajdejo v hudi stiski ne le zaradi same izgube, pač pa tudi zaradi organizacije pogreba.
V svojem življenju sem bila do lanskega leta v štirih desetletjih na pogrebu enajstkrat. Vseh se zelo dobro spominjam, tako oseb kakor njihovih pogrebov.
Lani pa je naneslo tako, da sem bila v dokaj kratkem času na pogrebu večkrat zapored. Najprej je umrl dolgoletni družinski prijatelj, zdravnik, nato smo se v Ljubljani poslovili od sodelavkinega moža, nato v Kopru od moža druge kolegice, kmalu zatem pa na Žalah od mladeniča, znankinega sina. Nazadnje je v tem letu umrl tudi moj oče.
Vsi našteti so bili zelo različni ljudje, različnih poklicev, položajev in starosti, iz različnih okolij in krajev. Vsak je bil drugačen, vsak je bil zase svet. In ko sem bila lani na pogrebu štirikrat skorajda zaporedoma, me je nenadoma presunilo, da so bili vsi pogrebi, na katerih sem bila, skorajda povsem enaki. Enak obred, enake besede, enake pesmi, enaka trobenta. Na zadnjem v tej vrsti skorajda enakih pogrebov sem bila že skoraj otopela kakor vsega naveličani pevci, ki so že nič kolikokrat zapeli isto pogrebno pesem. Po doživetju več kakor jajce jajcu podobnim obredom sem spoznala, česar v osebni prizadetosti in bolečini ne moreš občutiti – da gre pravzaprav za neosebno industrijo.
In ko je nato umrl moj oče, sem vedela, da takega konfekcijskega slovesa zanj nikakor ne želim! A kaj naj storim? Smrt mojega očeta je bila pričakovana, saj je bil hudo bolan. A v skrbi zanj nihče ni mislil na to, kako bo, ko bo umrl, kaj nas čaka potem, kaj vse je treba pripraviti in opraviti potem, ko človek odide s tega sveta, zato je mene in mojo družino soočenje s podrobnosti, kako mu pripraviti dostojanstveno in lepo slovo, doletelo povsem nepripravljene.
Na Žalah so mi sicer prijazno ponudili vse, kar sem videla in doživela na prej omenjenih pogrebih. A jaz sem želela nekaj osebnega, v srce segajočega, samo zanj, prave pesmi, pravo glasbo, njegove najljubše, ne le večni oktet, pač pa nekaj drugačnega, bolj pristnega in doživetega, primernega prav zanj in v skladu s tem, kar je imel rad in kar je v življenju počel.
A če sem to želela dobiti, mi ni preostalo drugega, kakor da sem se v adrenalinskem šoku po očetovi smrti sama lotila organizacije poslovilnega slovesa zanj. Drugačnega, osebnega, posebnega slovesa, z njegovo najljubšo pesmijo, recitacijami napisanih pozdravov njegovih vnukinj, izbrano glasbo, belim golobom. Povsem sama sem vse noči pred pogrebom izbirala pesmi, poezijo, glasbo, pred samo poslovilno slovesnostjo pa preverjala, če je vse, kakor mora biti. Zlasti s poezijo je bilo težko, saj se mi je zdelo neprimerno, da bi tiste klasične pogrebne v stilu "tu leži" brali njegovemu pepelu.
Ker pepela nismo pokopali, ampak ga namenili predelavi v spominski diamant, je bila celotna poslovilna slovesnost na osrednjem poslovilnem prostoru Plečnikovih Žal. Prišla je sopranistka, prišel je pianist, igrala je flavtistka, deklamiral je poklicni govorec. Vsak navzoči je prejel napisan program slovesnosti. Po zaključku, simbolnem spustu belega goloba, pa smo ob kratki pogostitvi kar na kraju samem nazdravili v očetov spomin s kozarcem šampanjca – menda se je kaj takega na Žalah zgodilo prvič.
Vem, da bi bil moj oče zadovoljen, da smo se od njega poslovili s posebnim, prav posebej zanj pripravljenim obredom in slovesom. Vse je bilo tako, kakor mu je bilo všeč tedaj, ko je bil še živ. Bilo je ganljivo in žalostno, a lepo. Navzoči so povedali, da česa podobnega še niso doživeli. Čutili so drugačnost, enkratnost, neponovljivost dogodka kot odsev njegovega življenja in spomin nanj.
Res, smrt in pogreb sta žalostna dogodka, a prav je, da je zadnje slovo organizirano enako po meri človeka kakor veseli življenjski dogodki. Ker je za svojce zaradi stiske in žalovanja ob izgubi to zelo težko, skorajda nemogoče, bi rada, da je organizacija pogrebne slovesnosti storitev, ki bi jo kakovostno opravili namesto žalujočih. Iz osebne izkušnje lahko zatrdim, da je pomoč pri organizaciji zadnjega slovesa nujno potrebna!
Nevenka Gajšek
Vir:
- Fotografija: www.sxc.hu
