Človek se že od začetka svojega obstoja ukvarja z vprašanji v zvezi s smrtjo, čeprav pravega odgovora ni nikoli našel. Odgovor je dala vera. Muslimani verujemo, da s smrtjo ni konec življenjske zgodbe. Verujemo, da obstaja drugi, večni svet in da je življenje, ki ga živimo, le del celotne zgodbe. Začetek zgodbe se začne z rojstvom, vendar se s smrtjo ne konča.
"Vse, kar je na tem svetu, je minljivo, ostaja edino Gospodar Tvoj, Veličastni in Plemeniti!" (Kur'an)
Čeprav se ljudje zavedamo, da nas čaka smrt, ne maramo veliko govoriti o njej. Verjetno zato, ker večinoma menimo, da nismo popolnoma pripravljeni nanjo. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da je smrt pomemben dogodek v življenju vsakega posameznika in da jo pričakamo pripravljeni.
Islam uči, da je človek ustvarjen iz duše in telesa. Duša je pravzaprav del Boga. Ko Vzvišeni Bog odloči, da bo ustvaril človeka, potem v zarodek vdahne dušo. Dokler je duša v človeku navzoča, je ta oseba živa oziroma dokler je prisoten Božanski duh, človek živi. Ob smrti se duša in telo ločita. Muslimani verujemo, da po smrti duša odide na posebno mesto, ki se imenuje Berzeh. Tam čaka Dan vstajenja in sojenja, ko se bo ponovno združila s svojim telesom in odgovarjala za vse, kar je počela na tem prehodnem svetu.
Ob Dnevu vstajenja in sojenja nas bo Bog ponovno oživel, duša se bo ponovno srečala s svojim telesom. To bo trenutek, ko bomo odgovarjali za vsa svoja dejanja, javna ali prikrita, in ko bomo nagrajeni z nebesi (džennetom) ali kaznovani s peklom (džehennemom). Ker je smrt vedno nenapovedana, je pomembno, da vsak dan živimo tako, kakor da je naš zadnji. Čeprav je smrt boleča, predvsem za najbližje sorodnike, muslimani v času žalovanja pretirano ne jokamo in ne tožimo, saj verjamemo, da je to le začasna ločitev. V tem času je treba biti potrpežljiv in žalost deliti s svojimi najbližjimi in prijatelji. Nošenje črnine pri muslimanih ni običaj.
Muslimani svoje umrle pospremimo s tega prehodnega sveta v belih rjuhah, v katere zavijemo telo umrlega. Bele rjuhe – kefini – simbolizirajo enakost pred Bogom. Tako bodo vsi ljudje, ko bodo na Dan vstajenja ponovno oživeli, enaki pred Bogom, v enakem položaju, ne glede na to, kaj so bili in kaj predstavljajo sedaj. Pomembni bodo samo naša dobra dela in iskrena vera v enega Boga.
Muslimani si izrekamo sožalje z besedami, BAŠUN SAG OLSUN in odgovarjamo DOSTUM SAG OLSUN, ali pa le z iskreno govorico srca.
Smrt je edina absolutna pravičnost, ki je bo deležen vsak izmed nas. Če bi se tega bolj zavedali, bi bilo verjetno marsikaj povsem drugače.
Članek pripravila Ela Porić, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 1, 2012.
