Osebna izpoved: Slovo od očeta

Smrt ni bila v naši družini nikoli tabu. Naravno je, da umreš. Večkrat smo se pogovarjali o njej in o tem, kakšen pogreb si želimo. Vsi smo se strinjali, da si ne želimo končati zakopani v zemljo ali v kovinski posodi, pa naj bo še tako lepa. Vsi cenimo svobodo in naravo, zato smo tudi po smrti želeli biti svobodni in združeni z njo. Tako se je zdelo povsem naravno, da bi naši ostanki bili raztreseni nekje v naravi, na čim lepšem kraju. Zdelo se nam je, da si na ta način nekako očiščen in da življenje nadaljuješ v drugačni obliki. Prav tako nam ni bila blizu misel, da bi naši zanamci morali skrbeti za grob. Če imaš nekoga rad, ne potrebuješ groba in spomenika, saj žaluješ v srcu. Spomenik so tvoji spomini, veseli in žalostni, ki so prisotni vsak dan, vsak trenutek. In ko ljubljeno osebo najbolj pogrešaš, ti ni treba hoditi nikamor – svečko prižgeš doma, položiš šopek cvetja in se v mislih pogovarjaš z njo.

Ko smo slišali novico, da se pepel lahko tudi raztrese, smo si šli ogledat ljubljanske Žale in prostor, kjer se lahko opravi raztros pepela, pa nam ni bil najbolj všeč.

Ko se je očetu zdravje poslabšalo, je omenil, da si želi biti upepeljen, da želi, da je njegov pepel raztrosen nekje v naravi in da mu na zadnji poti igrajo Avseniki. Za njegovega življenja se še nismo odločili, kje bo ta prostor, in poslabšanje je prišlo tako hitro, da o tem nismo utegnili govoriti.

 

Vsi cenimo svobodo in naravo, zato smo tudi po smrti želeli biti svobodni in združeni z njo. Tako se je zdelo povsem naravno, da bi naši ostanki bili raztreseni nekje v naravi.

Ko se mu je življenje na dan, ko so debele snežinke nežno prekrivale mlado travo, izteklo, smo se morale odločiti, kako bomo uresničile njegove želje. Poklicale smo pogrebno podjetje in zelo prijetna in prijazna direktorica nam je stala ob strani ter nam nudila nasvete.

Treba se je bilo odločiti za kraj raztrosa pepela. Najprej smo pomislile na Arboretum, ker je imel naš oče rad rože in je večino svojih dni preživel na vrtu, vendar so nas tam zavrnili. Vodja pogrebnega podjetja je nato predlagala Mozirski gaj, pa so tudi tam odklonili. Vedele smo za možnost raztrosa na morju, pa oče ni bil ravno navdušen nad morjem. Mnogo raje je imel planine, zato smo se spomnile na Bled, kamor smo z njim pogosto zahajale. Skupaj smo preživeli veliko lepih trenutkov. Bled je eden izmed najlepših krajev ne samo v Sloveniji, ampak tudi na svetu, z majhnim jezerom, objetim z gozdovi, z gradom, ki ponosno stoji na skali in ga varuje, z majcenim otočkom in ljubko cerkvico ter s prelepimi planinami, ki se zrcalijo na gladini tihe vode. Menile smo, da bi bil naš oče zadovoljen, če bi vedel za to odločitev.

Pogrebno podjetje je za nas uredilo vse – od upepelitve, žare, dovoljenja za raztros, najema pletne in cvetnih lističev, da smo jih lahko poslali z njim na pot. Bil je prelep sončen dan in gore so se s svojim belim plaščem ogledovale v jezeru. Pozdravili so nas labodi in race in ob tihem brnenju pletne smo se ob zvokih Avsenikove glasbe podali na poslednjo pot z našim očetom. Vsi smo bili zatopljeni v svoje spomine in izrekali slovo v mislih. Ko smo prispeli v tihi predel jezera, z otočkom, gradom in planinami v ozadju, je vodja pogrebnega podjetja raztresala pepel, mi pa smo posipali cvetne lističe. Potem smo se nekaj časa tiho pozibavali na nežnih valovih, rdeči vrtnični listi, ki so žareli v soncu, so počasi obkrožili pletno, kot da nas hoče oče še poslednjič objeti. Potem pa so se od čolna počasi oddaljili, kakor da se oče od nas poslavlja.

Pogosto se vrnemo na Bled, da raztrosimo cvetne lističe. Včasih najamemo čoln in se spominjamo dni, ko smo to počeli vsi skupaj, v toplejših mesecih pa tudi skočimo v vodo, kjer nas oče veselo objema. Njegov spomin obenem živi v naših srcih.

Izpoved napisale: Božena, Zvezdana in Nataša, objavljeno v reviji Pogreb ni tabu, št. 2

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.