Evtanazija: humanizem ali barbarizem?

Smemo ljudje sami odločati o smrti ali moramo dokončno odločitev prepustiti naravi? V katerih primerih lahko pod življenjem potegnemo črto? Kdo je tisti, ki lahko o veljavnosti te črte presoja ali jo sme potegniti? To so le nekatera izmed mnogih etičnih vprašanj, ki jih odpirajo vedno žgoče razprave o evtanaziji. Zadnja izmed takšnih razprav je zajela praktično vso Evropo na začetku letošnjega leta, podžgal pa jo je novi belgijski zakon, ki dovoljuje evtanazijo brez starostne omejitve, torej tudi če jo želi najstnik ali otrok. Pri nas poglobljene javne razprave o uzakonjenju evtanazije še ni bilo, je pa sprejetje zakona vseeno izzvalo nekaj odzivov, predvsem iz verskih krogov.

Evtanazija brez starostne omejitve v Belgiji

Države Beneluksa že desetletja veljajo za najnaprednejše in najbolj liberalne na področju omogočanja t. i. »dobre smrti«. V Belgiji, Nizozemski, Luksemburgu in tudi Albaniji je evtanazija legalizirana, v Evropi je podobno še v Švici – vendar ne z aktivno evtanazijo –, kar pomeni, da je dovoljeno, da sami odločamo o svoji smrti s samomorom z medicinsko pomočjo. V Belgiji je sicer že od leta 2002 uzakonjeno, da zdravniki smejo odmeriti smrtonosno količino zdravil, če je prosilec v času vložitve prošnje za evtanazijo polnoleten, priseben in če je v »zdravstveno brezizhodnem položaju« (ali trpi trajne in neznosne duševne bolečine).

V začetku marca 2014 je belgijski kralj Philippe podpisal novi zakon, ki pravico evtanazije dodeljuje vsem ne glede na starost, torej tudi neozdravljivo bolnim mladostnikom ali otrokom. Pred kraljevim podpisom, ki je pravno gledano potreben za veljavnost zakona, a je v praksi večinoma zgolj formalno dejanje, sta zakon podprla oba doma parlamenta: zgornji dom že decembra lani s petdesetimi glasovi za in sedemnajstimi proti, spodnji dom pa sredi februarja, ko je šestinosemdeset poslancev glasovalo za, proti pa štiriinštirideset (dvanajst poslancev se je glasovanja vzdržalo).

Po več kot polletni žgoči javni razpravi je tako Belgija za Nizozemsko postala druga država v svetu, v kateri je pravica do evtanazije zagotovljena tudi neozdravljivo bolnim mladoletnikom, in prva, v kateri za izvajanje te pravice ni starostne omejitve.

Na Nizozemskem imajo namreč to pravico le starejši od dvanajst let. V skladu z novim belgijskim zakonom lahko za evtanazijo zaprosijo neozdravljivo bolni otroci, ki trpijo velike bolečine in kadar za lajšanje njihove bolezni zdravljenje ne obstaja.

Poleg teh osnovnih okoliščin je za evtanazijo treba izpolnjevati še nekaj drugih, strožjih pogojev, ki služijo kot varovalke pred zlorabami; otroci morajo biti prisebni in se zavedati svojega zdravstvenega položaja ter tudi pomena svoje prošnje za evtanazijo. Slednjo morajo odobriti tudi starši ali skrbniki, otrokov zdravnik, o odločitvi pa se morajo posvetovati še s psihologi.

Nasprotniki: odločanje o življenju in smrti otrok je barbarsko dejanje

Čeprav je predlog zakona užival visoko podporo javnosti in naj bi mu bile naklonjene kar tri četrtine Belgijcev, je dvignil nemalo prahu. Kontroverznemu zakonu so ostro nasprotovale predvsem različne verske skupnosti, med katerimi je bila najglasnejša katoliška cerkev, ki ji sicer pripada večina Belgijcev. Katoliška cerkev je na dan glasovanja o zakonu v parlamentu v znak protesta organizirala dan posta in molitve, saj naj bi bil zakonski predlog nemoralen. Podpora protestu belgijske katoliške cerkve je prišla celo iz Španije, od koder je konservativni lobi na kralja Philippa naslovil kar 200.000 podpisov pod peticijo, s katero so zahtevali, naj zakona ne podpiše in s tem prepreči njegovo veljavnost.

evtanazija_v_Belgiji

Da je zakon nepotreben in slabo spisan, je še vedno prepričan tudi del strokovne javnosti; skupina belgijskih pediatrov, med katerimi je tudi onkologinja Nadine Francotte, poudarja pomen in naprednost paliativne oskrbe: »Bolečino lahko danes omilimo, paliativna nega je močno napredovala

Ob tem kritiki zakona odpirajo tudi vprašanje sposobnosti razumne presoje, avtonomne volje in čustvene zrelosti otrok. Kakor trdijo, otrokom ne dopuščamo, da odločajo o banalnih vprašanjih, kakor je, denimo, koliko ur dnevno smejo gledati televizijo, ali drugih, za odrasle vsakodnevnih vprašanjih, kakor je, denimo, pitje alkohola – kako jim torej lahko prepustimo odločitev o življenju in smrti, še posebej, kadar se soočajo s hudo boleznijo in so v čustveno težavnem življenjskem obdobju?

Podporniki: tragično je videti umirajočega otroka

Slednje očitke o nedoraslosti otrok takšnim odločitvah zavračajo podporniki zakona in nasprotno menijo, da je čustvena zrelost pri mladoletnikih, ko so soočeni s hudo boleznijo, na mnogo višji ravni kot čustvena zrelost njihovih vrstnikov ali celo marsikaterega odraslega. Poleg tega zakon po besedah njegovih snovalcev vpliva na zelo majhno število mladostnikov, denimo mladih bolnikov z rakom, ki nimajo upanja na ozdravitev.

Geirland van Beirlant, zdravnik v Univerzitetni bolnišnici Bruselj, je na primer povedal: »[…] Sprememb[a] zakona [bo vplivala na] izjemne primere, gre za manj kot deset otrok na leto. Taki primeri so redki, a so zato še bolj tragični. Pri nekom, starem osemnajst let in en dan, je evtanazija dovoljena, pri sedemnajstletniku, ki je morda celo zrelejši od odraslega ali osemnajstletnika, pa je prepovedana. To ni prav.«

Tako zagovorniki zavračajo tudi očitke, da je kralj podpisal barbarski zakon in da zakon belgijsko (in kot morebitni model, ki bi ga lahko posnemale druge države, tudi širšo evropsko in svetovno) družbo vodi v počasen propad. Phillipe Mahoux, senator in kirurg, ki je sodeloval pri pisanju zakona, poudarja:

Gre za človeški zakon, ki zdravnikom omogoča, da za svoje paciente izberejo najbolj human način zdravljenja.

Četudi je našim očem skrita, pojasnjuje Mahoux, ne pomeni, da evtanazije med otroki ni. Zato je še posebej pomembno, da se uredi tudi to področje in da lahko tudi mladoletniki odločajo o svoji usodi. Kljub velikim napredkom v medicini namreč še vedno ni mogoče nadzorovati vseh vrst bolečine; najbolj nepravično dejanje pa je pravzaprav gledati umirajočega otroka, ko ta trpi hude bolečine, ki jih ni moč olajšati.

Razprava o evtanaziji pri nas

Etične dileme, ki jih poraja vprašanje pravice do evtanazije, so brez dvoma velike in se dotikajo srži človeškega obstoja, našega nastanka in prenehanja, naše biti in pomena življenja. Odgovor na vprašanje »da ali ne?« je še bolj zapleten, ko gre za otroke. V Evropi je sicer podpora možnosti izbire smrti v primeru neozdravljive bolezni vse večja; ena izmed raziskav (ki ne vključuje Slovenije ali držav Beneluksa) je pokazala, da pravico do odločanja o tem, kdaj in kako bomo umrli, največji delež prebivalstva podpira v Nemčiji, kjer je za kar sedeminosemdeset odstotkov anketirancev, medtem ko je podpora z dvainpetdesetimi odstotki najnižja v Grčiji.

V Sloveniji o evtanaziji in etičnih ter moralnih vprašanjih, ki so z njo povezana, še vedno govorimo le poredko. Kadar se o tej za življenje in umiranje pomembni temi odločimo spregovoriti, je to le z veliko opreznosti, v zaprtih krogih in potihoma. Kadar se odločimo spregovoriti, je razprava – kakor sicer tudi drugod – polarizirana in se navadno konča z vprašanjem o tem, katera izmed vrednot je pomembnejša – sočutje do trpečih ali spoštovanje življenja. Kot je v enem izmed intervjujev poudaril filozof in etik dr. Friderik Klampfer, je evtanazija še vedno tabu tema: »V naših zdravniških krogih je evtanazija tabu, zdravniki, ki so ji naklonjeni, pa se zaradi pritiska kolegov neradi izpostavljajo. Pri tem je veliko sprenevedanja.«

Glede na to, da je tudi paliativna oskrba, ki jo nasprotniki nudijo kot alternativo, pri nas še vedno v povojih, je verjetno čas, da tudi pri nas poglobljeno razmislimo in odprto spregovorimo o tem, ali naj bo odločanje o koncu življenja v primeru neznosnih bolečin v rokah posameznika ali ne.

Če ne, zakaj ne in kako vsem ljudem zagotoviti humano in človeka dostojno umiranje. Če da, v katerih primerih naj bo »dobra smrt« dovoljena in kakšne varovalke so potrebne, da ne bi prihajalo do zlorab pravice.

Prispevek napisala Katarina Cvikl, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.