Romanje v sveti mesti Meko in Medino je obvezno za vsakega odraslega muslimana, ki je zdrav in si to lahko privošči. Vsako leto se v času velikega romanja tam zbere okoli 3 milijone vernikov z vsega sveta.
V preteklosti se je že kdaj zgodilo, da je nepregledna množica romarjev koga pohodila do smrti. Ker se mnogi za romanje odločijo šele v visoki starosti, pa lahko na potovanju pride tudi do naravne smrti. In če vernik umre v Meki ali Medini, ga tam tudi pokopljejo. Arabci namreč smrt doživljajo povsem drugače, kot jo na zahodu. Prepričani so, da se je umrli le preselil na drugi svet, da ni mrtev, ampak čaka na poslednjo sodbo. Prav tako v skladu z islamskim naukom verjamejo, da sta kraj in čas smrti vsakega posameznika že vnaprej določena in da je to, kje in kako nekdo umre, božja volja. Ker pa je božji poslanec Mohamed živel v Meki in Medini, kjer se mu je tudi razodela sveta knjiga Koran, si pravi verniki želijo umreti v enem od teh mest. Povod za takšno željo so tudi besede Mohameda: »Za tistega, ki bo umrl v Medini, se bom osebno zavzel na sodnem dnevu.«
Nihče še ni zahteval, da bi truplo odpeljali nazaj v njegovo domovino, saj je smrt v Meki ali Medini velika čast in znak, da je imel vernik božjo naklonjenost. Pokop preminulih uredi tamkajšnja organizacija, ki skrbi za romarje. Grobovi v Meki in Medini pa so povsem skromni, brez kakršnega koli obeležja. Mesto pokopa zgolj označijo z dvema kamnoma, ki ju postavijo ob vzglavju in vznožju groba. Med romarji, ki niso Savdijci, je v svetih mestih pokopanih največ Egipčanov, Pakistancev in Indonezijcev. Čeprav se romanja v Meko in Medino vsako leto udeleži več deset romarjev iz Slovenije, pa ni tam še nihče umrl. Je pa tam pred dvema letoma umrl tudi romar iz Bosne in Hercegovine.
Prispevek napisala Karmelina Husejnović, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
