Pri žalovanju je ključna svoboda izbire

O žalovanju smo se pogovarjali s klinično psihologinjo prof. dr. Onjo Tekavčič Grad s Centra za mentalno zdravje Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. S svojo toplino in strokovnostjo že več kot sedemnajst let pomaga Slovencem lajšati bolečino ob izgubi svojcev. Je tudi ustanoviteljica in vodja telefonske krizne linije Klic v duševni stiski, ki na psihiatrični kliniki deluje že več kot trideset let.

Intervju s prof. dr. Onjo Tekavčič Grad

ƒƒ Kako bi opredelili žalovanje in kdaj je to najhujše?

Vsako žalovanje je odvisno od tega, zakaj je človek umrl, kdaj je umrl, koliko je bilo to pričakovano in še od številnih drugih vzrokov. Vsako žalovanje je zelo drugačno. Tudi znotraj družine ne moremo predvideti, kako bo žalovanje potekalo. Zato je zelo pomembno, da imajo ljudje čas, prostor in nekoga, ki mu lahko zaupajo, kar jih teži. Točno časovno opredeliti pa se tega procesa ne da. Teoretično lahko rečemo, da se nekateri ljudje zelo burno odzovejo takoj ob smrti, posebej težko je za tiste, ki na smrt niso pripravljeni. Torej tam, kjer ni bilo bolezni, ampak je prišlo do nenadne smrti, kot je denimo odpoved srca, možganska kap in podobno, ali pa pri kakšnih nasilnih nenadnih smrtih, kot so npr. prometne nesreče, umori, samomori. To so takšne stvari, ki jih nihče ne pričakuje, če pa jih že pričakujemo, jih nikoli ne v tistem trenutku, ko se zgodijo. Ljudje mislijo, da je v začetku najhuje, toda to ne drži.

Intervju z Onjo Tekavcic Grad

V začetku po navadi ni najhuje, saj nas narava lepo zavaruje, da smo v nekakšnem šoku. Pravzaprav ne čutimo vseh čustev, ki se pokažejo sčasoma. Takrat moramo tako ali tako opraviti vse te stvari, ki ritualno sodijo zraven, kot je, recimo, pogreb. In v tem začetnem obdobju je tudi veliko opore, ljudje prihajajo, pridejo sorodniki. Takrat je človek zelo okupiran z dogajanjem okrog smrti. Na podeželju, kjer so ljudje še bolj povezani, je to še bolj izraženo. Ko se to umiri, začnejo drugi ljudje normalno živeti, tisti, ki najbolj žaluje, pa tega še ne more. In potem po nekaj mesecih, ko se tista prva čustva malo umirijo, tudi žalujoči vidi, da življenje nekako gre naprej, in se zave, da bo moral prevzeti neke druge vloge v življenju. Takrat pa postane težje. Pravzaprav postaja vse težje takrat, ko se ljudje umaknejo, ko ni več toliko sorodnikov, ko ni več prijateljev in pomoči. Pri svojem delu torej opažam, da je pogosto najhuje med šestim in osmim mesecem, in ne takoj od začetka.

ƒƒ Zakaj šele takrat? Kaj sproži to dodatno bolečino, žalovanje?

Ko govorim, govorim zelo na splošno. Ampak konkretni primeri znajo biti zelo presenetljivi. Zato moram poudariti tudi to, da ni nič narobe, če se kdo v teh primerih ne bi prepoznal. Nekateri ljudje premaknejo začetek žalovanja zaradi čisto preprostih razlogov: ker morajo npr. paziti na druge sorodnike znotraj družine, ki žalujejo huje. Tako pogosto sami sebe malo odmaknejo in začnejo žalovati kasneje. Nekateri se skozi vse faze prebijejo v zelo kratkem času. Zelo smo si različni v tem. In zakaj šest do osem mesecev? Raziskave kažejo, in to potrjuje tudi praksa, da se takrat človek sooči z dejstvom, da je smrt dokončna, da to ni tisto, kar je mogoče razmišljal prej: saj bo prišel nazaj, saj je samo na počitnicah ipd. Takrat vidi, da je to res dokončno in da bo od zdaj naprej tako: tako mi bo manjkal, tako bom težko živel, tako bom neke stvari pogrešal … In takrat se začnejo pojavljati vsa ta čustva, ki jih je mogoče prej zatajeval, in vsa vprašanja okoli smrti : bi se dalo kaj narediti drugače, zakaj ni bilo tako, zakaj je bilo drugače, kaj bi še lahko naredil, koliko in kaj bi bilo treba ustaviti ali sprožiti v nekem trenutku … Vse te stvari začne premlevati, takrat pa je okolica, ki je za žalujočega v tem procesu pomembna, že malo utrujena in se umakne. Nekako imajo občutek, da je po pol leta že dovolj žalovanja in da je treba s tem nehati. Sprašujejo se, zakaj še vedno toliko hodi na pokopališče … A ta človek, žalujoči, to potrebuje. In takrat ima manj opore in več težav. ƒƒ

Kdaj se ljudje obrnejo po strokovno pomoč? Zakaj obiščejo vas?

Spet so razlogi zelo različni. Eni ljudje pridejo, ker se zelo dobro poznajo, vedo, da jim je zelo težko in da ne zmorejo sami. Ali pa imajo takšnega zdravnika, ki jim to svetuje. Po navadi pomoč potrebujejo tisti, ki so se soočili s hudo, nepričakovano smrtjo. Lahko, da je to ena od mnogih, ki se jim je zgodila – če se v eni družini zgodi več smrti zapored, je to mnogo težje prenašati, ker se nam vsi ti občutki nekako kopičijo. Lahko, da gre za nenadno ali nasilno smrt ali pa gre za človeka, ki je umrl zelo mlad – otrok, mladostnik, partner … To je zelo težko sprejeti, saj se poruši neka perspektiva, neko življenje, ki so ga svojci imeli do takrat. Včasih pa preprosto poiščejo pomoč tisti, ki že na splošno močno čustvujejo, ker imajo takšno osebnost. Marsikdaj me obiščejo tudi ljudje, ki pridejo po dolgem času, večina jih sicer pride znotraj enega leta, ampak včasih pa pridejo tudi kasneje, ko ugotovijo, da nečesa niso predelali, niso prežvečili, in bi radi razumeli, zakaj jih neke stvari motijo. ƒƒ

In, kako poteka tak pogovor s psihoterapevtom?

Moja vloga je vloga sopotnika, sovoznika na neki poti. Cilj določi pacient – tisti, ki žaluje. Samo on ve, kakšen je bil prej, kakšen si želi biti in česa zdaj seveda ne zmore. Zato je tudi prišel, ker tega ne zmore. S tem, da nekdo tovrstno obravnavo potrebuje, se mora, seveda, strinjati tudi zdravnik.

Zdravnik izda napotnico, saj terapija ni namenjena temu, da bi se nekdo prišel kar tako malo pogovarjat. Mora imeti razlog za to, da mu bo pogovor pomagal. Če gre za neko duševno motnjo, duševno bolezen ali če gre za neke psihopatološke fenomene, potem ta ambulanta ni pravi naslov. Tak človek potrebuje psihiatra in ustrezna zdravila. Obravnava v tej ambulanti pa temelji predvsem na pogovoru, v katerem se mora pacient počutiti dovolj varnega, da lahko govori o svojih najbolj intimnih težavah, in zaupati terapevtu, da mu bo stal ob strani. Voznik je torej pacient, cilj, kam želi priti na tej poti, pa določi sam. Nikakor ga ne more nihče drug – ne sorodniki ne terapevt. Vloga terapevta je zgolj vloga sovoznika, ki sedi ob strani, je nevtralen in pomaga. ƒƒ

Omenili ste, da se je težje soočiti z nenadno izgubo. Kakšen je vaš nasvet nekomu, ki to doživi? Žalujoči v takšnih primerih pogosto posegajo tudi za pomirjevali in drugimi zdravili … ali lahko to zavre proces žalovanja in soočanja z izgubo?

V dolgoletnih izkušnjah pri delu z ljudmi, ki so v hudi stiski, sem se naučila, da težko vnaprej rečemo, kaj kdo potrebuje. Vsak od nas je lahko v nekem trenutku svojega življenja v tem stolu in niti zase ne vemo, kako se bomo takrat odzvali. Jaz sicer mislim, da je žalovanje zelo pričakovan in naraven odgovor na neko hudo izgubo. To je lahko smrt ali pa tudi kakšna druga izguba: izguba službe, zdravja, ločitev … Tudi to lahko sproži proces žalovanja. A najbolj pogosto je to smrt, ker je ireverzibilna, nepovratna, je nekaj, kar se dokončno zgodi. Večina ljudi to bolečino zmore brez zdravil. Vendar to ne pomeni, da ta ni tako huda, da bi včasih človek res pomislil, da bi jo moral zmanjšati. Toda bolečina je način, prek katerega pridemo do nekega sprejemanja drugačnega stanja, sprijaznjenja in spoprijemanja z novim življenjem. Zdravila pa so bergle in včasih jih potrebujemo. Če nekdo mesece in mesece ne spi, več kot štiri do pet ur ponoči bedi, potem zagotovo nekaj potrebuje. Vendar mora to biti pod zdravniškim nadzorom. V nasprotnem primeru je zelo velika nevarnost, da se ljudje v takšnih situacijah navadijo na zdravila in jih morajo jemati tudi tedaj, ko ni treba. ƒƒ

Nekateri ljudje ob žalovanju čutijo tudi fizično bolečino – kaj se pravzaprav dogaja v telesu, ko žalujemo? Kako lahko to žalovanje vpliva na splošno zdravje človeka?

Delujemo kot celota, naše telo ob neki hudi travmi – kar smrt osebe, ki smo jo imeli radi, prav gotovo je – deluje sistemsko in zato tudi nekateri organi ali sistemi v telesu delujejo drugače, bolj intenzivno. Vsak od nas ima kakšen organ, ki je bolj občutljiv – pri nekaterih je to želodec, druge mučijo glavoboli, nekateri lahko imajo težave s pokašljevanjem, veliko ljudi, kadar so v stiski, duši. Ti občutki žalosti lahko torej zelo različno vplivajo na telo. Predvsem pa so ljudje utrujeni, ker proces žalovanja zahteva zelo veliko energije. Ljudje so utrujeni in imajo občutek, da so bolni ali da nekaj ni v redu z njimi. Gre za odgovor telesa, ker se to tudi odziva na duševne stiske. Napor je lahko tudi jok ali pa občutek, da nam nekaj manjka. Tudi občutek, da nimamo nikogar, ki bi mu zdaj dajali svojo ljubezen, je neznosen. Kaj je hujšega, kot če mama izgubi otroka? Logično je, da jo vse boli. Zaradi vseh teh naporov pa se lahko tistim, ki imajo že od prej neke manjše težave z npr. želodcem, hrbtenico, to stanje potem še poslabša. ƒƒ

Kako naj si ljudje nabirajo to dodatno energijo, ki jo potrebujejo v času žalovanja?

Ljudje me velikokrat sprašujejo, kaj naj počnejo, da jim bo lažje. Enoznačnega odgovora ni. To moramo odkriti skupaj. Jaz bom drugače nabirala energijo kot vi. Ljudje po navadi povedo, da ob pomoči terapevta, in ko se začnejo opazovati, ugotovijo, kaj jim pomaga. Nekaterim pomaga to, da se veliko gibajo, drugim to, da veliko delajo, recimo na vrtu, da fizično delajo. Vendar je pretiravanje v službi lahko tudi zatekanje oziroma bežanje pred žalostjo. Iz izkušenj pa ugotavljam, da številnim ljudem pomaga pogovor. Tisti ljudje, ki imajo bogato socialno omrežje, ki imajo veliko ljudi, ki jim stojijo ob strani, jim zaupajo, in ki jim nekdo zares prisluhne, lažje prebolevajo … Ljudje pa ne marajo, če poskuša okolica njihove težave odpraviti z nekimi floskulami: saj bo bolje, pa saj zdaj je že toliko časa, saj vidiš, da ti gre, vse je za nekaj dobro … Dovolj je že, da nekdo posluša in poskuša razumeti, ne da bi svetoval. Tukaj nasvet ni potreben, samo to, da se lahko človek odpre in preloži malo tega svojega bremena. ƒƒ

Imamo pa tudi primere, ko se ljudje zaprejo vase in odrivajo ljudi stran. Kaj storiti v tem primeru? Najbrž si tudi oni želijo pogovora, a hkrati miru. Kako torej začeti pogovor s takšno osebo, da hkrati nismo vsiljivi?

To je velikokrat problem tudi znotraj družine, ker lahko ljudje zelo različno čustvujejo in izražajo zelo različne potrebe. Tudi pri spolu so razlike. Ženske smo tiste, ki pogosto več govorimo, čustvovanje nam ni tuje, pripravljene smo na vlogo nekoga, ki skrbi, ki zna sprejemati čustva drugih ljudi, znamo pa govoriti tudi o sebi. Ženske smo torej v tem primeru po navadi na boljšem. To, kar ste vi opisali, pa ženske pogosto pravijo, da velja za njihove može. Če par izgubi otroka, je zelo pogosto, da eden od njiju rad govori o otroku, drugi pa ne želi govoriti. Eden rad govori o svojih čustvih, drugi sploh noče. Eden gre rad na pokopališče, drugi noče. V takih primerih mislim, da je edina možnost ta, da tisti, ki je zaprt, ki ne najde sogovornika, ki težko govori, poskuša reševati težave na način, ki mu je blizu. Lahko je to šport ali kakršnakoli druga sprostitev. Se je pa treba izogibati alkoholu ali kakšnim drugim substancam, ki bi lahko bile nevarne, pretiranemu delu ali zatekanju v neko pasivnost. Najti je treba takšno obliko pomoči, ki tistemu človeku ustreza. Če to ni pogovor, ne bomo nič dosegli, če bomo rinili vanje. Je pa dobro, da tej osebi damo vedeti, da smo pripravljeni poslušati. Pogosto mi ljudje na terapijah rečejo: »Nihče se mi ni približal. Ko me vidijo na cesti, se umaknejo. Ne kličejo me, ne povabijo me na izlet …« Moje vprašanje v takšnih primerih je: »Ste kdaj povedali, da si to želite?« Odgovor je po navadi negativen. Ko žalujejo, ljudje predpostavljajo, da bodo drugi vedeli, kaj si oni želijo. Tega pa ne moremo vedeti. Sami morajo povedati, kaj želijo. ƒƒ

Kako pa naj se odzovejo ostali: na kak način naj pristopijo do njih?

Moji pacienti mi pogosto povedo: najbolj se je pokazalo, kdo so zares prijatelji, ko sem bil že povsem sam, ko so se sorodniki umaknili. Takrat se je to pokazalo: nekateri so bili popolnoma tiho, pa čeprav smo se prej veliko družili; drugi pa so kar sami prišli na vrata in mi prinesli kakšno hrano ali pa so me povabili na kosilo ali izlet, kupili so karte za kino in me odpeljali, ne da bi me pred tem kaj spraševali. Dopustili pa so mi tudi, da vse to odklonim. Če torej želimo komu pomagati, moramo delovati proaktivno. Žalujoči bo težko telefoniral in rekel: »Grem lahko z vami v kino?« Ker nima niti energije niti samozavesti, da bi v tistem trenutku lahko poklical. Seveda pa je to odvisno od tega, ali si upamo k žalujočemu pristopiti na tak način ali ne. Ni stvar samo v tem, ali imamo tega človeka radi ali ne, ampak ali si ga upamo poklicati, ali si upamo stopiti v situacijo, kjer se lahko zgodi, da se nam bo zjokal. Da to zdržimo, je namreč treba kar nekaj energije. ƒƒ

Torej ni nič narobe s tem, če soseda ali prijatelja pokličemo in se obnašamo tako, kot smo se do takrat?

Tako je, obnašati se moramo tako, kot smo se pred smrtjo. Ali pa smo morda celo malo bolj pozorni do osebe kot običajno. ƒƒ

Ljudje med izrekanjem sožalja pogosto skušajo prikriti solze ali svojo žalost, ker želijo nuditi oporo žalujočim. Kaj je bolje – kaj svojci raje vidijo – da jih skušamo spraviti v dobro voljo ali da se zjočemo z njimi?

Ravno danes sem imela eno mlado mamico, ki je rekla, da ne more prenašati, da hočeta tast in tašča žalovati še bolj kot ona in bi jih skorajda morala še sama tolažiti. Tega pa seveda ne zmore. Zato mislim, da je treba dobro vedeti, kdo je tisti, ki je bil tej osebi najbližji, in mu skušati dati prostor, da on izbere, kaj si želi. Svoboda izbire je pri žalovanju ključna.

Kaj pa pri tistih, ki so izgubili nekoga zaradi samomora? So se pripravljeni o tej bolečini pogovarjati, saj je samomor vendarle še vedno tabu tema?

Samomor je specifična stvar, saj se tudi drugi ljudje zelo pogosto čutijo vpletene v to odločitev ali pa na neki način mislijo, da so sokrivi, da ga niso preprečili. A kadar sprašujem neposredno, ali so imeli kakšne negativne izkušnje z okolico zaradi samomora, večina reče, da ne. Mislim, da smo v Sloveniji že precej napredovali pri tem, da se znamo bolj pogovarjati, da znamo tudi bolj tolerirati samomor. Nenazadnje vsak od nas koga pozna, ki je na tak način izgubil svojca. To ni taka tuja smrt, vsaj pri nas ne, saj je precej pogosta. Zato ne bi rekla, da je takšno žalovanje zelo drugačno, se je pa seveda o tem težko pogovarjati, kot pri vsaki nenadni smrti, na katero nismo pripravljeni. ƒ

Kako pa je z občutki krivde, ki se pojavijo ob nenadni smrti?

Občutki krivde so zelo neprijetni in se pojavijo ob skoraj vsakem žalovanju, težko se jim izognemo. Te občutke imajo pravzaprav skoraj vsi žalujoči, saj se lahko pri vsaki stvari za nekaj krivimo: zakaj ga nismo prej peljali k zdravniku, zakaj ga nismo pustili doma … Vedno se da najti neke stvari, ki si jih očitamo. Ti občutki pa so lahko zelo destruktivni in otežijo življenje žalujočemu, zato jih je treba olajšati. Za tuje življenje ne moremo biti odgovorni drugi. A občutki krivde so nekaj normalnega, kar ob smrti skorajda vedno pride zraven. In če to vemo, se je vendarle malo lažje prebiti čez to. ƒƒ

Kakšne posledice ima lahko to, da žalovanje potisnemo oziroma ga ne opravimo?

Zagotovo je dobro, da ima človek čas, da žaluje, preboli bližnjo osebo in se pripravi na življenje brez nje. Včasih pa se to ne more zgoditi zaradi različnih okoliščin in takrat ljudje s seboj nosijo neko breme. Če se žalovanje dalj časa ne zaključi, se lahko pojavijo neki novi občutki, ki se sicer ne pojavljajo. Takrat oseba po navadi potrebuje terapijo, ki bi odpirala te nakopičene stvari. ƒƒ

Kako pomemben del pri žalovanju pa je pogreb?

Zelo. V vsakem primeru je potreben neki ritual – bodisi klasičen pokop, raztros … Neki ritual, ki je zaključek, da se lahko ljudje tudi formalno poslovijo. To je samo gesta, ki pa je izjemno pomembna, da se nekaj zaključi. Ljudje, ki niso našli trupla pa ne vedo, ali je človek mrtev ali ne, imajo veliko težav ravno s tem, ker tega ne morejo storiti. ƒƒ

Živimo v dobi interneta in družbenih omrežij, ljudje se znajdejo v zagati, ko nekdo umre, njegov profil pa ostane, in ne vedo, kaj naj z njim. Kako to vpliva na proces žalovanja?

Najbrž ima marsikdo takšno izkušnjo že sam. Podobna dilema se pojavi s telefonskimi številkami. Kdaj bomo zbrisali telefonsko številko, ko nam nekdo umre, koliko časa jo bomo pustili v telefonu? Ta vprašanja so podobna kot vprašanje: kdaj bomo pospravili obleke? Ni velike razlike med tema dvema vprašanjema, razen da je prvo virtualno, v drugem pa gre za konkretne obleke, ki jih je treba pospraviti. Profilu na Facebooku se lahko izognemo, nam ga ni treba gledati. Obleke pa so tam ves čas in jih svojci kljub temu ne morejo takoj pospraviti. Poslavljanje od vsega tega zahteva čas. Tudi s profili na družbenih omrežjih je tako: človek potrebuje neko distanco, da lahko te stvari pospravi. Nekateri pa najbrž ostanejo za vedno gor, ker jih nihče ne pospravi. Vsak se lahko sam odloči, ali bo to gledal ali ne. ƒƒ

Pravimo, da čas celi vse rane. Je tako tudi pri izgubi bližnjih?

Zagotovo je sčasoma bolje. Je pa seveda res, da je to odvisno tudi od osebnosti in drugih okoliščin. Nekateri ljudje vse življenje ostajajo z neko izgubo in jih ti občutki nikoli ne zapustijo. Še posebej nekateri starši ostanejo prizadeti dalj časa, nekateri tudi rečejo, da si niso nikoli opomogli od tega udarca. A kljub temu čas pomaga zmanjšati vsaj tiste zelo hude bolečine.

Pogovarjala se je Karmelina Husejnović, prispevek objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.