Pogrebščina: zadnje slovo od pokojnika

Nekoč so se svojci pokojnika sedmi dan po njegovem pogrebu zbrali na maši v njegov spomin in se od njega še zadnjič poslovili, po maši pa je sledila pogostitev žalujočih – sedmina. Čeprav so se pogrebni običaji sčasoma nekoliko spremenili, je takšna pogostitev, ki danes poteka takoj po pogrebu, pogosto še vedno nepogrešljiv del zadnjega slovesa od pokojnika.

Kljub temu da imajo pogrebščine in sedmine pri nas dolgo tradicijo, pa se tovrstno druženje v času žalovanja ne zdi vsem primerno. »Na sedmini se mi je obračal želodec. Ob grobu so vsi jokali in žalovali, v gostilni pa je bilo potem polno smeha in pijače, bilo je skoraj tako, kot da smo na poroki,« lahko preberemo na forumu o pogrebščinah na spletni strani med.over.net, ki razkriva, da tovrstnega slovesa od pokojnikov marsikdo ne odobrava.

Pogrebščine so občutljiv dogodek, vendar je opaziti, da se na njih svojci le nekoliko sprostijo.

»Prav je, da tudi po obredu z žalujočimi ostanemo z njimi, se spominjamo pokojnika z lepe strani in se tudi nasmejemo, « je v isti debati pripomnil nekdo drug. »To ni žalitev – za svojce bodo izguba in žalost ter praznina ostali še nekaj časa, če bodo sploh kdaj izginili.«

Mnenja o primernosti pogostitve pogrebcev po pogrebu so si vsekakor različna, saj tudi smrt bližnjih doživljamo na različne načine – medtem ko si nekateri želijo žalovati v osami, drugi hrepenijo po pogovoru in družbi ljudi, ki bi jim obudili prijetne spomine na pokojnika. Ne glede na osebne preference pa se je odnos do smrti v naši družbi v zadnjih desetletjih vsekakor spremenil, kar vpliva tudi na odnos ljudi do pogrebščin.

Pogrebščine so namenjene druženju živih

»Nekoč so ljudje umirali doma, smrt je spremljala bogata simbolika, ki je zaznamovala slovo umirajočega od doma. Danes se otroci z motivom smrti soočijo prek televizije, ko vidijo podobe nesreč in vojn,« opozarja etnolog dr. Janez Bogataj in dodaja, da ljudje smrt tudi zato danes pogosto doživljajo kot travmo.

S spremenjenim odnosom do smrti se je spremenila tudi funkcija pogostitev, ki jih dandanes pravzaprav ne bi smeli več imenovati sedmine, ampak pogrebščine, dodaja dr. Bogataj.

Sedmine so namreč pomenile spomin na pokojnika na pogostitvi, ki je potekala po maši, sedmi dan po pogrebu – poznali smo tudi devetine na deveti dan po pogrebu –, medtem ko pogostitve takoj po pogrebu, kot jih poznamo danes, niso bile v navadi. Sedmine so bile pomemben dogodek za vso skupnost, saj so se na njih pozabile vse stare zamere med sorodniki in krajani. Pogostitve, ki so bile odprte za vse, so imele pomembno vlogo tudi pri lajšanju bolečin žalujočih. Sedmine so namreč dajale vtis, da je pokojnik na njih še vedno prisoten – v njegov spomin so sedli za mizo, ga pri tem pozdravili in jedli jedi, v katerih bi užival tudi on.

Pogrebščine služijo nekoliko drugačnemu namenu, pravi dr. Bogataj, predvsem druženju živih: »Danes smo bolj razkropljeni, ves čas nas torpedirajo z obveznostmi. Pogreb tako pomeni priložnost, da se člani rodbine in prijatelji pogovorimo v miru, zato imajo pogrebščine predvsem komunikacijsko vlogo.« Pri tem pa gre tudi za komunikacijo o medsebojnih odnosih – nemalokrat se na pogrebih poravnajo stari spori, včasih pa ravno ob takih priložnostih nastanejo nove razprtije.

Klasičnih pogrebščin je manj kot nekoč

»Pogrebščine večkrat pomenijo dogodek, kjer se ne le spominjajo pokojnega, temveč se na njih zberejo tudi vsi sorodniki, ki se po dolgem času znova vidijo,« se z etnologom strinja Rok Babnik, ki ima kot lastnik gostilne Kovač iz Tomačevega s pogrebščinami veliko izkušenj. Pri njih namreč že tradicionalno gostijo skupine, ki so se udeležile pogrebov na ljubljanskih Žalah.

»Pogrebščine so občutljiv dogodek, vendar je opaziti, da se na njih svojci le nekoliko sprostijo. Do pogreba je vzdušje zelo napeto, nato pa postane bolj sproščeno, včasih se zasliši tudi smeh,«

še pravi izkušeni gostinec in dodaja, da je za nemoten potek pogrebščine priporočljivo izbrati gostilno, ki je v bližini pokopališča, in povabljenim že predhodno dati navodila, kako priti do tja, saj se sicer rado zgodi, da se kdo od njih na poti izgubi.

Hkrati svetuje tudi, da se svojci že vnaprej dogovorijo za jedilnik, saj je postrežba na ta način precej hitrejša. Na t. i. »železnem meniju«, kot gostinci pravijo jedilniku za pogrebščine, pri Kovaču ponujajo dve juhi, solato, več vrst mesa, prilogo in sladico. Če si gostje glavno jed izberejo sami, to nekoliko podaljša čakanje na hrano, vsekakor pa pogrebščine pri njih običajno ne trajajo več kot tri ure.

Na pogrebščinah se v povprečju zbere trideset ljudi, ki jih namestijo v poseben prostor, tako da so ločeni od ostalih gostov. Gostilna Kovač ima več takšnih prostorov, saj so nekoč gostili tudi več pogrebščin dnevno, vendar je število pogostitev po pogrebu v zadnjih letih močno upadlo. Pri njih se tako na teden zvrstijo do tri pogrebščine.

»Pogostitve niso obvezen del pogreba, kot je žara ali krsta, gre predvsem za neko tradicijo sedmin, saj svojci večkrat pridejo tudi iz drugih delov Slovenije. Večkrat se tudi zgodi, da je pogreb v času kosila, zato pogrebci izpustijo kosilo in so po pogrebu seveda lačni,«

je še pojasnil šef gostilne, ki razlog za upad povpraševanja po pogrebščinah vidi predvsem v gospodarski krizi.

Drugi razlog je vsekakor večja konkurenca gostinske ponudbe, ki žalujočim nudi tudi alternativne načine pogostitve pogrebcev. Eden takšnih je catering, za katerega se odločajo predvsem ljudje, ki stremijo k individualnemu pristopu, pravi Mirela Adlobašič iz restavracije in cateringa Glažuta: »Naročnik se osvobodi logističnih skrbi – sploh v trenutkih, kot je soočanje z izgubo nekoga, je prav, da je oseba čim bolj razbremenjena nepotrebnih organizacijskih situacij. Lokacijo si lahko izbere sam, za vse ostalo pa poskrbimo mi kot ponudnik. Dogodek se lahko odvija na prostem ali v prostoru, mi lahko postavimo mize, stole, celotni inventar

Praktični napotki za organizacijo pogrebščine• Ker ne moremo povabiti prav vseh udeležencev pogreba, ampak običajno le najbližje sorodstvo in prijatelje, je dobro vnaprej pripraviti seznam povabljencev. Okvirno število gostov je treba navesti tudi ob rezervaciji gostilne oz. ob naročilu pogostitve. Običajno se sedmina pripravi v gostilni ali pa tudi doma.• Obvestite povabljene vnaprej (po telefonu, pošti), saj je zelo neprijetno vabiti po pogrebu. Prav tako povabljene obvestite o lokaciji in uri, saj je prav tako neprijetno po pogrebu vsakemu posebej razlagati podrobnosti.

• Če želite in v žalostnih trenutkih to zmorete, se lahko na sedmino pripravite, vzamete nekaj fotografij ali podobnih predmetov, ki jih lahko razdelite povabljenim ter tako poskrbite za spomin na pokojno osebo.

Pogrebščina se tako lahko popolnoma prilagodi željam žalujočih, saj catering omogoča organizacijo dogodka, s katerim se lahko spominu pokojnika poklonimo tudi z izbiro lokacije in vrste hrane.

»Tudi psihično počutje žalujočega zahteva bolj osebno pogostitev, kajti v restavraciji so lahko prisotni še drugi gostje, medtem ko sedmina na izbrani lokaciji vključuje samo tiste goste, s katerimi se žalujoči lahko poistoveti v svojem žalovanju, « še dodaja Adlobašičeva.

Prispevek napisala Andreja Šober, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3

Oglasi

Oddaj odgovor

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.