Naši predniki so grobove spontano okraševali z barvnimi kamni, ki so jih na gomilo postavljali v obliki različnih simbolov, sveče pa so prižigali le najpremožnejši. Danes mnogi pri okraševanju grobov pretiravajo, zato naj vam zaupamo, da je dovolj, če na grobu poskrbimo za preprosto, a lepo vzdrževano (trajno) zasaditev in morda nekaj premišljenih poudarkov, ki nas na poseben način spominjajo na naše pokojne. V kolikor imate kakšno vprašanje v zvezi s tem, se lahko obrnete na našo svetovalnico za urejanje grobov in žalno floristiko.
Ste vedeli, da poleg okraševanja grobov s cvetjem in prižiganja sveč obstaja tudi zelo star običaj urejanja oziroma krašenja grobov, ki v sebi nosi veliko simbolike? Gre za polaganje manjših kamnov in kamenčkov na grob. Dejanje velja za gesto spoštovanja in spominjanja na pokojnika, ki ima svoj izvor še v prazgodovini, ko so kot zaščito pred vremenskimi vplivi in divjimi živalmi na vrh gomile polagali kamne in tako zgradili grob. Do današnjih dni se je v svetu običaj ohranil predvsem kot judovska tradicija, a je lahko tudi nam v navdih za drugačno, manj potrošniško naravnano ureditev groba in spominjanje na tiste, ki jih ni več med nami.
Nadgradnja starega običaja
Obiskovalec pokopališča naj bi vsakokrat, ko obišče izbrani grob, namesto prižiganja sveč in prinašanja cvetja nanj položil manjši kamen. S tem izpričuje drugačen pristop in zrel odnos do življenja in smrti – nič več bahanja in primerjanja s sosednjimi grobovi. Smrt je absolutna, za vse neizbežna, ne glede na to, kako velik in mogočen je naš grob. Sveče dogorijo in jih zavržemo, cvetje se posuši ali zgnije, kamen pa je večen, v njem za vedno ostane drobna molitev oziroma poklon pokojniku.
Izvor samega kamna ali kamenčka, ki ga prinesemo na grob, navadno ni pomemben, lahko pa v sebi skriva nove pomene in spomine, ki jih sami povežemo s posebej izbranim kamnom in pokojnikom. Lahko ga preprosto poberemo ob poti na pokopališče, ko smo v mislih vse bližje osebi, ki se ji gremo poklonit, morda malo potožit ali pa zahvaljevat. Poznam gospo, ki se svojega pokojnega moža spominja na način, da na njegov grob s pohoda v gore vedno prinese nov kamenček in tako izraža, da je v njenih mislih vedno, ko se (fizično sedaj brez njega) odpravi v hribe. Kot priča spomina je vsak nov kamen, pa čeprav čisto majhen, edini pravi dokaz, da nekdo vendar še vedno misli nanj, pa čeprav skuša na svoj način »živeti naprej« tudi po njegovi smrti. Tako malo je potrebno.
Vabljeni k ogledu spletne strani GARTgarden – umetnost sobivanja z vrtom, ki vam ponuja ideje za unikatno poslikane žalne kamne ter ostale vsebine avtorice članka.
Besedilo in fotografije pripravila Kristina Ravnjak, dipl. inž. krajinske arhitekture (UN)