Alenka, ti angel nebeški, nas spremljaj naprej, v božjem naročju zavetje imej.
S to željo na beli marmorni knjigi nas nagovarja verz, vedno znova in znova, ko na blagoslovljeni zemlji prižigamo svečke. Da, že več kot dvanajst let je od pomladnega, takrat v snežno belino odetega dne, ko je pred hišo ustavil policijski avto. Trinajst let je bila stara, Anita, Alenkina sestra, ki se je ravno takrat pred hišo igrala s psičko Belo. Policist je odprl vrata, preveril naslov in jo vprašal, ali so starši doma. Ko sva z ženo Mileno zagledala policista, sva odrevenela. “V tistem gozdičku,” je dejal, “pet minut od tod je vaša Alenka ob trčenju avtomobila izgubila življenje …”.
Dan ni bil več bel, postal je črn, žalosten, postal je dan, ki si ga nihče ne želi – nikoli! Pravzaprav ne vem, kako smo preživeli. Danes se sprašujemo, kaj se je v tistem letu še dogajalo, pa nismo dojeli drugega kot množico žalostnih obrazov, ki so nekam hiteli, mnogi tudi do nas. Skušali so se izraziti, eni tako, drugi drugače, čutili smo, da nismo sami. Potrebovali smo zrak in čas. Da, čas, ki zdravi rane. A le tega še dolgo ni bilo. In uboga Anita, ki je v najbolj občutljivih letih ostala brez sestrice, najboljše prijateljice. Nekoč je rekla, da se je počutila, kot bi ji kdo izpil kri.
Ustrašil sem se posledic in nagonsko reševal ostanek družine; našo brezciljnost, odmaknjenost, apatijo in bog si ga vedi, kaj še vse. Vse zunanje stvari postanejo povsem nepomembne. V nekem trenutku sem se zavedel, da poleg ljubljene najmlajše Alenke lahko izgubim tudi ženo in pa Anito, nebogljeno Anito, ki ni smela dobiti varljivega občutka, da imamo Alenko rajši kot njo. Mene je reševalo to, da sem se zavedel, da se nimam pravice smiliti sam sebi, da samopomilovanje ne pelje nikamor, ne rešuje ničesar.
Do medsebojnih obtoževanj ni prišlo, pravzaprav smo se izredno zbližali. Otroci in družina so se nam zdeli že od nekdaj najbolj pomembna stvar na svetu. Veliko smo se pogovarjali in skupaj preživljali veliko časa, nam je bilo v tolažbo. Zagotovo sva z ženo tudi kaj zamudila, posebno, ko človek pride utrujen iz službe in rečeš: “Daj, počakaj, bomo kasneje”. Ampak kljub temu nam ni treba imeti slabe vesti, da bi se obtoževali, češ imeli smo jo 11 let, pa smo jo odrivali.
Danes vem, da nobenega trenutka z otroki ne smemo izpustiti. Otroci tako hitro odrastejo, da jih zamudimo in potem je za vse prepozno. Ostajajo zgolj spomini. Spomini, ki počasi izgubljajo ostrino. Da bledijo, si ne upam ali bolje nočem priznati. Ne želim, da minejo!
Na mnoge lepe trenutke nas spominja enajst albumov fotografij, polna omara pohval, medalj in pokalov. Med vaščani in sošolci je bila Alenka izredno priljubljena. Zaljubila se je v živali, bila je odlična učenka in perspektivna igralka namiznega tenisa. Umrla je pri povratku s športnega tekmovanja na Ptuju. Naša Alenka vsakokrat vedno znova oživi, ko jo kdo od prijateljev in znancev omeni. Takrat smo vsi počaščeni in Alenka postane še bolj prisotna. Zelo nam je dragoceno, da se je njeni vrstniki spominjajo, obiščejo grob in prižgejo svečko.
Krivca za tragedijo ne iščemo, ne obtožujemo in ne obremenjujemo. Zavedamo se, da bi v nasprotnem primeru nastal začaran krog brez rešitve! Trener, ki je bil takrat voznik, je prosil odpuščanja, ki smo ga sprejeli. Že naslednje leto je organiziral memorial – spominsko tekmo deklet v Alenkin spomin. Z memoriali je nadaljeval še nekaj let do svoje upokojitve. Za njim je “nalogo” prevzel mlajši trener Franci, ki s pomočjo Športnega društva Ljubno in sponzorjev vsako leto organizira spominsko tekmo s številno udeležbo. Letos že dvanajstič.
Vsaka stvar ima svoj pomen, kot gai ma tudi rojstvo sina Aljaža dve leti po tragediji. Od takrat imamo vsi skupaj manj mračnih misli. Danes je star toliko kot njegova sestrica Alenka, ki nas je fizično zapustila. Pravijo, da ji je podoben v mnogih stvareh in potezah, prav gotovo pa v športu, saj se je letos prebil med deset najboljših slovenskih igralcev v namiznem tenisu do trinajst let. Tudi Aljaž je ponosen na Alenko in njene uspehe. Danes že 26-letna Anita je v tem času postala zdravnica in se nedolgo tega tudi poročila. Vedno, ko ji je bilo v srcu težko, ali je želela kaj razmisliti, je obiskala Alenko in jo prosila za pomoč.
Spominjam se najtežjih dni, ko sva z ženo sprejemala težke odločitve v zvezi s pogrebom. Takrat naju je Anita prijela za roke in rekla, da bi bilo gotovo Alenki všeč, če bi bilo tako in tako … Danes vem, da je otroški neobremenjen pogled na svet pogosto edini, ki je smiseln. Tudi sicer nam Alenka kaže pot v različnih situacijah. Verjamemo, da bdi nad nami in nam kaže, kako živeti naprej. Želela si je bratca. Danes ga ima in tudi ime je izbrala zanj. Čudna so pota Gospodova in treba je živeti naprej, nadaljevati tisto Alenkino začetno pot.
Spoznal sem, da logika, ki nam je privzgojena, v mnogih primerih ne vzdrži, vendar rek, da ima narava vedno prav, mora imeti svoj smisel. Evolucija ga potrjuje. Brez rojstva in smrti pa ni evolucije, ni vmesnega življenja. Rad bi verjel Thomasu Edisonu, ki pravi, da je vsako življenje sestavljeno iz roja enot, ki večno živijo.
Ko umremo, se ti roji enot tako kot roji čebel zatečejo drugam in delujejo naprej v drugem okolju in drugi obliki.
V.F.
Vir. Hospic – glasilo Slovenskega društva hospic, Leto XVI, številka 2
