Vsakdo se uči na lastnih napakah. A moder človek je tisti, ki se je kaj naučil tudi iz napak drugih. Naslednje zgodbe iz zdravniške prakse so zapisane zato, da se ne bi več ponovile.
Bolnik je imel prvi srčni infarkt pri 28 letih. Na dan infarkta je prižgal zadnjo cigareto v življenju. Nič mu ni bilo težko, saj mu je šlo za življenje. Nato je v 15 letih preživel še tri infarkte. Sedaj se je zadnje dni slabo počutil, začele so mu otekati noge, zadihal se je pri hoji. Odšel je v ambulanto za nujno pomoč. Zdravnik ga je pregledal, poslali so ga na preiskave. Dobil je izvid, na katerem je bila zapisana diagnoza: srčna odpoved. Priloženi so bili recepti za zdravila, ki naj jih jemlje. Bolnik ni imel priložnosti, da bi vprašal, kaj ta diagnoza pomeni, zdravnik mu je pa tudi ni razložil. Zaskrbljen bolnik je odšel domov s prepričanjem, da bo v nekaj dneh umrl. Ulegel se je na posteljo in čakal, smrti pa ni in ni bilo. Po enem tednu sva se srečala v ambulanti. Po zdravilih se je že bolje počutil. Bil je začuden, zakaj mu srce še ni odpovedalo. Razložila sem mu, da gre za popuščanje srca in da to nikakor ne pomeni, da mu je srce odpovedalo. Rekel je: »Sedaj se počutim, kot da bi se še enkrat rodil. Spet bom šel vsak dan na polurni sprehod.«
Pobiralec parkirnine pred bolnišnico je rekel bolnici v avtomobilu: »Ali veste, da se od tukaj malokdo vrne živ?« Bolnica je prebledela in ni vedela, ali naj sploh vstopi v bolnišnico. Prepričana je bila, da bo tudi ona kmalu umrla. Od takrat je minilo 10 let. A vsakič, ko prestopi prag bolnišnice, se še vedno spomni teh besed, ki so se ostro zarezale vanjo.
Pred diagnostičnimi preiskavami je zdravnica rekla bolniku: »Držimo pesti, samo, da ne bo rak.« Bil je rak. Bolnik je sam pri sebi razmišljal: »To mora biti res huda bolezen, saj se je boji celo zdravnica.«
Bolnik se je dvakrat dogovoril s kirurgom, ki ga je operiral, da bi mu povedal, kakšno bolezen ima. Kirurg se je zaradi pomanjkanju časa obakrat izmaknil pogovoru. Bolnik je zato vprašal medicinsko sestro: »Ali imam raka?« Sestra mu je odgovorila: »Nič naj vas ne skrbi. Nič hudega ne bo. Odstranili so vam žolčne kamne.« Bolnik jo je vprašal: »Zakaj sem vsak dan slabši?« Sestra je pogledala v tla in molčala.
Svojci so prišli na obisk k bolniku s pljučnim rakom. Rekli so mu: »Saj ni čudno, da si tako bolan, ko si pa toliko let kadil. Bolj bi moral paziti na svoje zdravje.«
Življenje včasih boli, posebno takrat, ko si nerazumljen. V bolezni si še posebej ranljiv in občutljiv, ne samo za besede, ampak tudi za pogled, kretnjo, dotik. Odrešenje se najprej dogaja v naših odnosih. Jean Vanier je zapisal: »Ljubiti ne pomeni delati izrednih, junaških stvari, ampak delati običajne stvari z nežnostjo.« To je najboljša preventiva, da bližnjega duhovno ne poškodujemo. Zlom se zaceli, duhovna poškodba pa ostaja in boli.
Duhovnik Heinrich Pera, ki je spremljal umirajoče bolnike, je zapisal: »Pravi prijatelj ni tisti, ki ti obriše solze z lica. Pravi prijatelj gre po njeni sledi, da ugotovi, od kod solza izvira.« Bolniku pomaga že to, da ga poslušamo in slišimo. Dopustiti mu je treba, da nam pove, kako se počuti in kje ga boli. Ne tolažijo naše besede, ampak odnos je tisti, ki resnično tolaži. Iz tega odnosa pridejo potem tudi prave besede, ki ne ranijo. Majhnost in ranljivost sta temeljna kamna, da z drugim zaživimo v tolažilnem odnosu.
Bolnik, ki je imel razširjenega raka, mi je potožil: »Včasih me tako boli, da se kar zvijam. Zdravnik specialist se na moje bolečine ne odziva, kar presliši me. Tudi osebna zdravnica mi ne verjame, da res tako boli. Ne vem, kam naj se še obrnem. Pri zdravnikih najbolj pogrešam to, da bi mi verjeli, da me res boli. Najbolj me je prizadelo, ko mi je zdravnik naročil, da tudi če me bo zelo bolelo, ne morem priti prej k njemu na kontrolo, kot sem naročen.« Bolniki vedno pričakujejo od zdravnika poleg strokovnosti tudi dobronamernost in sočutje.
V ambulanto je prišla mama v spremstvu svoje hčerke. Najprej je želela hčerka govoriti z menoj. Prosila me je: »Vem, da ima mama raka in da bo kmalu umrla. Prosim vas, da ji ne poveste, da ima raka, ker tega ne bi prenesla.« »Kaj naj rečem, če me bo vaša mama vprašala, kakšno bolezen ima?« Hčerka je umolknila in začela jokati. Vsak človek, bolnik ali svojec, misli s svojo glavo, vidi s svojimi očmi in ima svoja stališča. Enako velja za zdravnika. Odprta in stalna komunikacija je edini most, ki povezuje oba bregova.
Tudi zdravniku je najtežje sporočiti diagnozo in pojasnjevati, kako bo bolezen potekala. Kolega zdravnik mi je zaupal: »Zame je najtežje z gotovostjo govoriti o tem, kar ni gotovo, to je o poteku bolezni.« Bolniki so različni, načrtovalci želijo vedeti več podrobnosti, tisti, ki iščejo tolažbo, želijo vedeti manj. Dobro je, da bolnik zdravniku pove, koliko želi vedeti in zakaj ga to zanima. Pojasnjevanje diagnoze brez laži in lažnega upanja lahko okrepi odnos med bolnikom in zdravnikom. Bolniku in družini lahko omogoča načrtovanje in sprijaznjenje z boleznijo. So pa tudi izjeme. Ko sem bolnici želela sporočiti slabo novico, me je prekinila z besedami: »Samo recite mi, da imam raka. Moja mama je imela raka in nikoli ne bi želela tako trpeti kot ona.« Bolnik mora za resnico dozoreti. Resnica nikoli ne sme biti kot kamen na poti, ob katerega se bolnik spotakne, pade in se rani.
V poteku neozdravljive bolezni je za bolnika najtežje takrat, ko izve za diagnozo, in kasneje, ko so vse možnosti zdravljenja izčrpane in mu je svetovano, da mu je na voljo še blažilna oskrba. Žena bolnika, ki je imel možganski tumor, mi je rekla: »Nikoli ne bom pozabila brezčutnega zdravnika v beli halji za pisalno mizo, ki mi je v enem stavku hladno sporočil – vaš mož ima najbolj zločest tumor v glavi in zaradi njega bo tudi umrl čez približno šest mesecev. Te zdravnikove besede sem doživela kot smrtno obsodbo. Šele kasneje sem dojela njihov pravi pomen. V hipu se je razblinilo vse moje zaupanje v medicino. Najprej sem pomislila, kako dobro je, da tega ni slišal moj mož. Nato me je postalo strah, kako bom to slabo novico sama sporočila možu. Ali mu jo bo sporočil zdravnik na enak način? Zakaj je prav našo družino to doletelo? Kaj bo z otroki? Včasih bolnika bolj kot diagnoza boli način, kako mu je bila le-ta sporočena.
Res je, človek je lahko človeku breme, toda najprej mu je dar in opora. V ambulanto je vstopil mlad bolnik. Zdravnik ga je poslušal, natančno pregledal in ugotovil hudo, neozdravljivo bolezen, zaradi katere bo v nekaj mesecih umrl. Zdravnik je bil v stiski, ker ni vedel, kako naj bolniku sporoči diagnozo, da bi ga čim manj prizadel. Bolnik je opazoval zdravnikovo stisko in rekel: »Nič ne skrbite, Bog bo poskrbel za moje tri otroke, ženo in zame. Zaupam v njegovo pomoč. Naša družina bo molila tudi za blagoslov pri vašem delu.« Tudi bolnik lahko obdaruje zdravnika.
Bolnica mi je pripovedovala: »Kirurg me je operiral in nato ga ni bilo več blizu. Tako rada bi ga vprašala, kaj je naredil, ali je operacija uspela. Odpustnico mi je napisal drug zdravnik, ki me sploh ni poznal. Ves čas sem slutila, da je nekaj narobe. Na prvem kontrolnem pregledu me je kirurg, ki me je operiral, pregledal v eni minuti na razdalji treh metrov. Ko sem ga želela vprašati, ali je operacija uspela, mi je obrnil hrbet in odšel k drugemu bolniku. Celo rentgenske slike je skrival pred menoj. Tudi na drugem kontrolnem pregledu mi ni odgovoril na nobeno vprašanje. Po dveh minutah obiska pri njem mi je rekel – počakajte zunaj na izvid. Res mi je medicinska sestra prinesla izvid, na katerem je pisalo, da bo potrebna še ena operacija pri drugem kirurgu. Nisem vedela, ker mi ni razložil, zakaj bo potrebna še ena operacija. V čakalnici sem počakala, da je kirurg pogledal vse bolnike, nato pa sem vstopila v ambulanto in mu rekla – prosim, če mi lahko naklonite tri minute za pogovor z vami, zanima me, zakaj je potrebna še ena operacija. Ali je kaj narobe? Ne da bi kaj rekel, mi je kirurg obrnil hrbet in se zazrl v računalnik. Nato je brez besed zapustil ambulanto. Tekla sem za njim po hodniku, da bi mi naklonil vsaj besedo ali dve, a se ni ustavil. Takrat sem izgubila vse zaupanje vanj. Doživela sem duhovno poškodbo, ki me veliko bolj bolela kot neuspela operacija.« Tako je bolnica končala svojo zgodbo.
Ugleden nevrokirurg dr. Seyed Yousef Ardebili pravi: »Petminuten pošten, odkrit in topel razgovor z bolnikom lahko naredi čudež. Temu posvečam veliko pozornosti. Verjemite mi, da nekateri bolniki lahko oprostijo kirurgovo napako, ki se je zgodila med operacijo in pustila trajne posledice, nikoli pa ne bodo pozabili njegove arogantnosti, malomarnosti in žalitev. Tega bolniki ne bodo odpustili, saj so v tem času zelo občutljivi in pod velikim stresom, zato potrebujejo še dodatno skrb in pozornost. Zdravnik mora v bolniku najprej spoznati človeka in ne njegove bolezni. Občudujem bolnikov pogum, da se je odločil priti na pregled, potrkati na moja vrata in se prepustiti, da ga operiram. Menim, da bi vsak zdravnik mora čutiti in zdraviti bolnika tako, kot bi bil le-ta član njegove družine. Ko enkrat operiram bolnika, sem z njim na nek način celo življenje poročen.«
Bolezen je vedno kriza celega človeka, ne samo telesa, ampak tudi duše in duha. Zdraviti pomeni vzeti si čas za bolnika, za pogovor z njim in njegovimi svojci. Tomaž Špidlik piše: »Pravi zdravnik bolnika pozna.« Pozna ne samo njegovo diagnozo, ampak tudi njegove strahove, stiske, pričakovanja in hrepenenja.
Janja Ahčin
Vir: Hospic – glasilo Slovenskega društva hospic, leto XVI, številka 1.
