Peto leto poteka, odkar sta najini življenji našli pot v skupno prijateljstvo. Že na začetku sva ugotovili, da imava skupne interese, cilje in sanje. To je bil povod, da sva iz dneva v dan več prostega časa preživeli skupaj. Postali sva nerazdružljivi. Če se več dni nisva videli, sva čutili praznino, ki je nihče ni znal zapolniti. To je bil dokaz, da sva postali druga drugi najpomembnejša oseba v življenju.
Deliva si vse skrivnosti. Vedno si poveva resnico. Nimava ne misli, ne čustev, ki jih ne bi delili druga z drugo. Dogodki, ki zaznamujejo najino mladost, so povzročili, da sva najboljši prijateljici. Srečni sva, da je neka skrita sila vzpostavila to najino trdno vez.
Nikoli ne bom pozabila večera, ko sva sedeli v njeni sobi in bili zatopljeni v branje. Ona je imela v rokah moj dnevnik in jaz njenega. Velikokrat sva že brali dnevnik druga drugi, ker sva se tako še bolje spoznali in razumeli.
Toda tokrat sva prvič začeli razmišljati o tem, da bi naju usoda lahko ločila in eno od naju vzela za vedno.
Nikoli prej se nisva pogovarjali o smrti, ker se nama to ni zdelo primerno. Toda življenje je polno presenečenj in naključij, žal, tudi neprijetnih. Prav zato sva se odločili, da bova druga drugi napisali pismo. To ni bilo navadno pismo, lahko bi ga imenovala oporoka. V zaprtih kuvertah sva si ju izmenjali, da sva to, kar je bilo napisano, poznali le vsaka zase. Napisali sva poslednje želje, če se kateri kaj zgodi. To so navodila, kaj naj tista, ki ostane, naredi z najljubšimi stvarmi, koga naj pokliče, komu naj kaj pove, ker mogoče za to prej ni bilo priložnosti. Ti najini pismi si enkrat na mesec vrneva in dodava kaj novega ali pa kaj spremeniva.
Mogoče si kdo misli, da sva čudaški punci, vendar jaz ob tem čutim srečo in zadovoljstvo. Nikoli se ne ve, kdaj se mi življenje lahko izteče, zagotovo pa vem, kaj se bo zgodilo z mojimi stvarmi, ki mi veliko pomenijo.
O tem, kar sva storili s prijateljico, vedo tudi najini starši. Razumeli so naju, da za nekatere stvari lažje prosiš nekoga, ki istočasno doživlja s teboj podobne stvari. S tem svojih bližnjih nisva hoteli prizadeti in jih spraviti v dvom, da jim ne zaupava dovolj. To sva naredili zato, ker nama je vest narekovala, da je to prava pot.
J.Š.
Vir. Revija Hospic, glasilo Slovenskega društva hospic, leto V. številka 2
