Teme, ki se na takšen ali drugačen način navezujejo na smrt, so v filmski industriji močno priljubljene. Cel kup filmov obravnava tematiko smrtonosnih epidemij, terorističnih napadov, naravnih nesreč ipd., ki vedno terjajo tragično ogromno število človeških žrtev. Poznamo pa tudi nekaj filmov, ki smrt obravnavajo iz druge perspektive, tj. kot začetek nečesa novega, največkrat posmrtnega življenja, ali pa se osredotočajo na bližnja srečanja s smrtjo.
Leta 1991 je slavni britanski režiser Anthony Minghella posnel film z naslovom Iskreno, noro, globoko (v izvirniku Truly Madly, Deeply), v katerem nastopata Juliet Stevenson in Alan Rickman. Romantična komedija govori o zaljubljenem paru Nini in Jamieju, katerega srečo prekine Jamiejeva smrt. Ninino srce je strto, a le dokler se Jamie ne vrne – kot duh! Nino Jamiejev ‘povratek’ najprej seveda močno osreči, kasneje pa jo duh s svojim nesprejemljivim obnašanjem prične spravljati ob živce. O tem, ali se njuna srečanja dogajajo zgolj v Ninini domišljiji ali pa tudi v realnosti, lahko gledalec presodi sam…
V istem obdobju je slavo žela tudi drama Duh (v izvirniku Ghost) z Demi Moore in sedaj že pokojnik Partickom Swayzejem v glavnih vlogah. Gre prav tako za zgodbo o globoko zaljubljenem paru, tokrat Samu in Molly. Nekega večera, ko se par vrača iz gledališča, ju doma čaka ropar, ki do smrti ustreli Sama – vendar ta na Zemlji ostane prisoten kot duh. Še živeči, torej tudi Molly, se njegove prisotnosti ne zavedajo. Sam kljub temu najde posrednico – spiritualistko Odo May Brown – preko katere prične komunicirati z Molly, predvsem zato, da bi jo opozoril na nevarnost, ki ji preti s strani naročnika ropa. Film je bil nagrajen z dvema oskarjema.
Prav tako na začetku 90-ih let je nastal film z naslovom Tanka linija smrti (v izvirniku Flatliners), v katerem glavne vloge študentov medicine igrajo Kiefer Sutherland, Julia Roberts, Kevin Bacon in William Baldwin. Kot študente jih zanima onostranstvo, zato se odločijo za poizkus: vsakemu ustavijo srce, a ga nato iz klinične smrti ponovno prikličejo v življenje. Tako želijo izvedeti, kaj se dogaja v trenutku, ko ne na monitorju srčnega utripa pokaže le ravna črta. Njihova igra z življenjem se ne konča uspešno, saj jih pričnejo spremljati in psihično obremenjevati grehi iz preteklosti ter more iz otroštva.
Konec 90-ih pa je ameriški režiser M. Night Shyamalan posnel psihološki triler Šesti čut (v izvirniku The Sixth Sense). Gre za zgodbo o otroškem psihologu Malcolmu Crowu (Bruce Willis), ki ga pred samomorom rani nekdanji neozdravljen pacient Vincent. Nekaj mesecev kasneje ga obišče 9-letnik Cole (Haley Joel Osment), ki ga imajo sovrstniki za čudaka, a ima podobne težave kot jih je v otroštvu imel Vincent. Malcolm v Colu vidi priložnost, da popravi svoje napake iz preteklosti, vendar bo to težko dosegel, saj Cole vidi mrtvece, ki pa se ne zavedajo, da so mrtvi.
Morda še najbolj bizaren izmed filmov po mojem izboru je tudi najnovejši. V naše kinematografe film z naslovom After.Life (kar v prevodu pomeni “posmrtno življenje”) šele prihaja. V njem je zaigrala Cristina Ricci, ki se po grozljivi avtomobilski nesreči prebudi v mrtvašnici, kjer pogrebnik Eliot Deacon (Liam Neeson) pripravlja njeno truplo za pogreb. Zmedena in prestrašena Anna ne verjame, da je mrtva, čeprav ji Eliot zagotavlja, da je le začasno ujeta nekje med življenjem, komo in dokončno smrtjo, ter da je tako na prehodu v posmrtno življenje. Eliot naj bi namreč imel dar komunikacije z mrtvimi. Anna se počasi sprijazni s svojo smrtjo, a tega dejstva ne more sprejeti njen žalujoči fant Paul (Justin Long), ki sumi, da Eliot ni tisto, za kar se izdaja…
To je moj izbor zanimivih filmov na temo posmrtnega življenja, vesela pa bom, če boste z menoj delili še vaše predloge.
Vir:
Oglasi
