Njegov diamant, njena poslednja volja

Sebastian, oblečen v črnino, pove, da je dal pepel svoje pokojne žene stisniti v diamant. Tako kot on vse več žalujočih stopa po poti novih načinov spomina.

Sebastianova žena je preminila le tri tedne po poroki oziroma nekaj tednov pred svojim 33. rojstnim dnem. Oba sta vedela, da se njeno življenje izteka: rak, ki se je razširil po vsem telesu. Svojemu možu je želela zapustiti nekaj, kar bi ga za vedno spominjalo nanjo. “Iz mojega pepela naj izdelajo diamant,” je zapisala. Sedaj, ko je od njene smrti minilo pol leta, drži Sebastian svoj diamant v končno rokah. “Moja žena je z menoj,” reče in se nasmehne svetlikajočemu se dragemu kamnu, skrbno shranjenem v šatulji.

Slika je simbolična

Čeprav njuna zgodba zbuja globoko žalost, lahko v njej najdemo kanček tolažilnosti. Svojo zgodbo želi Sebastian deliti z javnostjo, ker se mu zdi tema smrti pomembna, in ker rad pove, zakaj si je njegova žena želela postati diamant.

Diamantni pogreb je za Sebastiana uredilo pogrebno podjetje Bestattungen Burger, ki se je za to dejavnost specializiralo pred sedmimi leti in sedaj letno prejme približno 20 naročil iz vse Nemčije. Direktor podjetja Johannes Bauer je povedal, da se mu zdi ideja spominskih diamantov lepa. ‘Zaupnik pri slovesih’ ima sedaj za nalogo, da ljudi usmeri na to novo pot. Vsak pokojnik in njegovi svojci imajo edinstveno predstavo o večnem počitku. Kar pa z gotovostjo lahko ugotovimo, so trendi, ki so v zadnjem času zelo naklonjeni upepelitvam in raztrosom pepela v naravi, pod drevesi ali na travniku. Vse manj privlačni se zdijo ljudem grobovi, dodaja Bauer in premišljuje “Ljudje imajo vse manj denarja, časa in želje po urejanju grobov.” In pogrebna podjetja zvesto sledijo tem spremembam, ki pa morajo biti vedno primerno usklajene s kulturo in časovnim obdobjem.

Sebastianova preminula žena na pokop z žaro v zemlji ni nikoli niti pomislila. “Grob je zanjo predstavljal čisto žalost,” zaupa njen mož. Po drugi strani pa je spominski diamant v njej nemudoma po tem, ko sta o njem po televiziji skupaj zasledila novico, zbudil neizmerno navdušenje. To je bilo istega dne, ko je od zdravnika izvedela, da so metastaze napadle vso njeno telo.

Ko sta se Sebastian in njegova kasnejša žena spoznala, je bila že bolna. Pravkar je zaključila s prvo kemoterapijo. “Najino srečanje je bilo popolno naključje,” se spominja 30-letnik; želela mu je prodati zavarovanje. “Ko sva se zagledala, sva vedela, da je to tisto pravo in pika.” Tri mesece kasneje sta se skupaj preselila v okrožje Forchheim, toda bolezen je ostala njen stalni spremljevalec. Vedno znova sta obiskovala kliniko, terapije in hodila k zdravnikom na razgovore.  Ves čas vzponi in padci, ves čas trepetanje in upanje.

Sebastian je bil šest let zaposlen v reševalni službi, zato mu je smrt dobro poznana. Toda vseeno s solzami v očeh pripomni: “Poskusite komu razložiti, kako lepo je v nebesih, in se ob tem smehljati.” Kljub vsemu njegova žena ni bila črnogleda ali pesimistična. “Vedno in vsak dan posebej je bila živahna in je izžarevala posebno energijo”. Skupaj sta načrtovala poroko. Želela sta si veliko zabavo, avgusta lansko leto, vendar jima je diagnoza prekrižala načrte. “Bilo je jasno, da ne bi imela več dovolj časa, zato sva se nazadnje poročila zelo hitro.”

Tri tedne po poroki je Sebastianova žena mirno zaspala. In Sebastian je točno vedel, kaj mora takrat storiti. “Na  štiridesetih straneh mi je zapisala, kaj naj naredim in katere stvari naj pustim.” To ga na poseben način veseli in prav nič ga ne užalosti, ko poudari: “Ljudje se morajo s smrtjo spoprijeti in se z njo sprijazniti tudi, če je to težko. In če so stvari uredimo že vnaprej, lahko svojcem prihranimo veliko bolečine.”

Diamantni pogreb je možen tudi pri nas - www.algordanza.si

Sebastian pojasni, da je želela biti njegova žena upepeljena v poročni obleki skupaj s svojo najljubšo plišasto igračo. In na koncu, ko ostane le še pepel, si je želela postati diamant. “Všeč ji je bila predstava, da bo vedno z menoj,” pove Sebastian, ki je na svoj dragulj čakal štiri mesece – kolikor traja, da se pepel transformira v diamant. “To je bilo težavno obdobje. Tisto, kar ti pomeni vse, moraš dati iz rok in preprosto zaupati pogrebniku.”

Kljub rednim poročilom o rasti diamanta ostaja nenavaden občutek, pripomni Sebastian. “To pa so tudi edine kaplje pelina v tej zadevi – dolgotrajno čakanje ter cena. Diamantni pogreb je zelo drag.” Vendar pa je sedaj vseeno, saj je dragi kamen ob njem. Ona je ob njem. “Fascinantno je. To je moja žena in iz nje je nastal kos nakita.”

Sebastianu je kamen všeč. “Je nekaj, kar lahko dejansko držim v rokah. Vse ostalo je v srcu.” Dal ga bo vdelati v ogrlico, da bo vedno viden, da se nikoli ne bo izgubil in da bo zdržal do konca njegovega življenja. “Diamant bo zažgan skupaj z menoj,” že danes ve Sebastian. “In od mene ter za menoj ne bo ostalo nič več.”

Pa je vse to pietetno? “Na to je težko najti pravi odgovor, gre bolj za vprašanje vere,” odvrne Sebastian. Veliko ljudi z grobom povezuje globoko bolečino in to velja tudi zanj. “Misel o tem, da za večno ležiš nekje v globini zemlje, ni lepa. Takšnega kraja pokopa ne potrebujem, ne potrebujem nobenega mesta, ki bi ga lahko obiskovala moja žena.”

Spominčke hrani doma na omari, njene slike pa so po vsem stanovanju. Največ pa je vreden kos Sebastianovega nakita, ki se ga lahko vedno oprime. “Diamant je del mene,” še doda mladi vdovec. “Je najina vez. Zopet se bova srečala.”

Vir:

• Fränkischer Tag
• Fotografija: www.sxc.hu

lkglhg

Oglasi