Živi odnos otroka do preminulega starša

Ko odraslemu človeku umre starš, ga ta smrt zelo zaznamuje, ne glede na njegovo samostojnost, odraslost in čustveno bližino oziroma oddaljenost od umrlega starša. Kajti dokler so živi starši, smo mi še vedno njihovi otroci, saj te vloge s polnoletnostjo ne izgubimo, ampak jo izgubimo, ko premineta oba starša.
Kako se počutijo odrasli, ki so bili s svojimi starši, ki so nedavno preminuli v konfliktnih odnosih: so se kar naprej prepirali, bili nesramni ali celo hudobni eden do drugega, so starši delali velike razlike med otroki in vnuki, je med njimi zato prišlo do zavisti in sovraštva. So otroci staršem zamerili ali obratno, so bili z njimi v odvisnih odnosih, so tam našli zavetje, ki ga ob partnerju niso in tako dalje.

Kot se večkrat pošalimo, da s smrtjo ničesar ne nesemo v grob, pri čemer mislimo predvsem na materialne dobrine, pa pozabljamo, da v grob odnašamo naše odnose, v katerih živimo. To so odnosi s partnerjem, otroki, vnuki, pravnuki, ostalimi sorodniki, prijatelji, sodelavci. Najbolj grenko zabolijo tisti odnosi, ki so bili že pred smrtjo boleči. Tako odrasli otroci ugotovijo, kaj vse so staršem zamerili, kaj jih je pri njih tako jezilo, zakaj niso ravnali drugače, kako to, da niso znali ravnati drugače, zakaj se niso potrudili. 

Ob smrti starša se v otroku prebudijo nezadovoljene čustvene potrebe, ki jih starš ni izpolnil. Te lahko segajo zelo nazaj, celo v otroštvo, mlado odraslost, pa tudi odraslost. Ko otrok po smrti ovrednoti odnos s preminulim staršem, si postavlja vprašanja, na katera mu starš več ne more odgovoriti: Kako to, da me mama pred očetom ni branila, ko je bil nasilen do nas otrok? Zakaj se je le redko nasmejala? Kako to, da njeni bratje niso nikoli prihajali k nam na obisk? Zakaj je očeta kaznovala s tišino, ko ji izpolnil kakšne želje?

Ob smrti starša se v otroku prebudijo nezadovoljene čustvene potrebe, ki jih starš ni izpolnil.
Nekateri ljudje ne morejo preboleti bolečih občutkov do staršev, ki se skrivajo v zamerah, preziranju, jezi, besnenju, sramovanju, poniževanju. Nanje se jezijo ali jih celo preklinjajo, ko so že dolgo mrtvi. In ravno te zamere in preklinjanje vzdržujejo njihov odnos s preminulim staršem na mrtvi točki. Niso se še podali v proces žalovanja, skozi katerega bi predelali zamere in jih spustili od sebe, da bi se osvobodili teže odnosa. Mnogo je ljudi, ki skozi ta proces ne gredo in se na svoje starše večno jezijo. Zanje je lažji izziv jeziti se na starše in jim za svoj čustveni razvoj, včasih celo potek življenja pripisati vso krivdo kot pa vzeti svoje življenje in občutke v svoje roke.

Potem pa so tu še ljudje, ki so bili celo življenje zelo navezani na svoje starše in so eden drugemu zadovoljevali čustvene potrebe. Na primer sin je čustveno skrbel za mamo, ki je imela moža pijanca, oče in mama sta imela mrtev odnos in je oče s pozornostjo zasipaval hčerko, ki je živela vlogo očetove princeske, sin je odraščal ob mami samohranilki, ki je imela duševne težave in je zadovoljeval mamine čustvene potrebe. Ko umre nekdo iz zlorabljajočega odnosa, si drugi zelo težko ustvari nek trajen odnos ob drugem človeku, novem partnerju, ker se boji, da bo tudi njega izgubil, tako kot je izgubil starša. Zato raje izbere samoto, se izolira od ljudi, kot da tvega ustvarjanje odnosa. Ponavadi se človek, ki je živel v omenjenih odnosih, po smrti jezi na starša, kako ga je lahko zapustil, saj ga vendar potrebuje in brez njega ne more živeti. Strah pred odnosi, ki bi se morda lahko razvili v trajnejše veze, ga zelo plašijo.

Smrt je vsem ljudem izziv, da prevrednotimo svoje odnose z našimi starši, da ne gojimo zamer in jeze, ampak jim odpustimo, saj jih je večina vzgajala po najboljši poti in svojih najboljših močeh, ker drugače ni znala.

Članek pripravila Ana Zarnik Horvat

Po psihološko pomoč v zvezi s soočanjem s smrtjo in žalovanjem se lahko obrnete k omenjeni strokovnjakinji v brezplačno svetovalnico.

Viri:

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.