Na področju medosebnih odnosov se vsi ljudje srečujemo z navezanostjo, brez nje kot otroci ne bi preživeli, pa tudi kot odrasli si jo vedno želimo – kadar smo ali nismo v partnerski zvezi.
Navezani smo tudi na naše starše, brate in sestre, prijatelje in sodelavce. Mnogi ljudje, zlasti ženske, se zelo privijejo v partnerski odnos, popolnoma se naslonijo na fanta ali moža in se bojijo, kako bi bilo ali bo, če enkrat ostanejo same. Imajo občutek, da brez partnerja psihično ne morejo preživeti.
Na eni strani doživljamo v navezanosti občutek sreče, da nekomu veliko pomenimo, da smo potrebni in nenadomestljivi; močno čustveni in fizično prepletenost dveh oseb. Po drugi strani pa začutimo, da je ta navezanost lahko zelo krhka, ko ljubljeno osebo izgubljamo ali izgubimo, bodisi z razhodom, ločitvijo ali smrtjo. Navezanosti se ne da prestriči in hitro pozabiti, njeni sledovi lahko v našem psihičnem svetu obstajajo celo življenje.
Strah pred izgubo bližnjega, ki pomeni tudi strah pred izgubo navezanosti, je čustvo, ki ga imamo vsi ljudje, saj smo v osnovi bitja odnosov. Nekateri se ga zelo močno zavedajo, drugi manj, tretji pa sploh ne. Ljudje, ki so odvisno od odnosov, prav tako kot so alkoholiki odvisni od alkohola, vložijo sebe v odnos, v katerem imajo občutek, da brez njega ne morejo preživeti. Grozno jim je, ko ljubljena oseba zamuja domov, gre na večdnevno službeno pot, so pa tudi sumničavi, ljubosumni in kontrolirajoči. Ljubljeno osebo naše vežejo z boleznijo, nesamostojnostjo, nesamozavestjo in podobno. Čustveno so odvisni od partnerja in nimajo svoje lastne samopodobe. Ti ljudje nezavedno ali tudi zavestno živijo s strahom, ki usmerja njihovo življenje in odnose v njem.
Popolnoma se sesujejo takrat, ko izgubijo bližnjega, ko se dodobra soočijo z groznim občutkom, da so zares izgubili drugega in s tem tudi sebe, da ne vedo, kdo so, kako se bodo v svetu znašli, kako bodo finančno in psihično preživeli. Tu obstaja nevarnost, da se omenjene osebe nikoli ne poberejo iz svoje bolečine odvisnosti od odnosov, zapadejo v depresijo, postanejo asocialni in se zaprejo v svoj svet, kjer komaj funkcionirajo. Lahko pa se po drugi strani zelo hitro navežejo na osebo, ki jim pride blizu. Ta jim ponudijo dlan, v tem primeru prijateljstvo ali partnersko zvezo, ki je seveda še zelo na začetku, oni pa zagrabijo celo roko in je ne spustijo, saj imajo občutek, da brez nje sami na zmorejo hoditi. Že na prvih srečanjih mu zaupajo življenjsko zgodbo, najgloblje želje, bolečine, svoj čustveni svet. S tem seveda veliko tvegajo, to, da bo nova oseba zdržala z njimi ali ne. V prvem primeru se ponavadi zgodi enak scenarij kot v prejšnjem odnosu odvisne osebe; le-te postanejo odvisne od odnosa.
Na drugi strani pa poznamo varno navezanost, ki ne izvzema strahu pred izgubo, ampak moč, da ima oseba po izgubi bližnjega občutek, da kljub zelo boleči izgubi ni izgubila svoje samopodobe in identitete. Da se je odnos po eni strani prekinil z odhodom tiste osebe, vendar po drugi strani še vedno živi dalje, prav tako navezanost na to osebo, ki nikoli ne mine. Ta oseba zna sama sebidati ljubeč občutek ljubezni do sebe. Da je po eni strani njena duša razbolela in globoko ranjena, po drugi strani pa tako samostojna, da bo v svetu psihično in fizično preživela, se nekoč znova veselila življenja in dopustila možnost, da se po prebolevanju ljubljene osebe znova na nekoga varno naveže. Na tem mestu govorimo o svobodni navezanosti, ki ni odvisna od volje drugega po vzdrževanju naše sreče, ampak od svoje lastne.
Svobodno odraslo navezanost pa zmore zelo malo žensk. Zakaj? Ker so se odvisnosti od odnosov naučile od mame, se pravi je le-ta del njihove osebne zgodbe, ker je to del preteklosti (in sedanjosti) naše kulture, je tudi del vere. Ampak svojo svobodno in varno navezanost v svojem duševnem svetu si ljudje (ne samo ženske) lahko zagotovimo le sami, nihče drug nas v to ne more prepričati ali prisiliti.
Članek pripravila Ana Zarnik Horvat.
Viri (fotografije): www.sxc.hu