Ljudje, ko se znajdemo v življenjskih situacijah, ko je naša bližnja oseba hudo bolna ali umira, čutimo in se vedemo zelo različno. Doživljamo celo paleto čustev, od jeze na bolnega, da ni v preteklosti bolj skrbel za svoje zdravje, do zdravnikov, bolezni.
Nadalje čutimo različne strahove, ki se skrivajo v vprašanjih, na katere nimamo odgovorov, kot so: ali bo oseba sploh okrevala, se pozdravila ali še bolj zbolela, celo umrla, strah pred izgubo bližnjega in življenjem po njegovi smrti. Do žalosti, razočaranja, upanja, brezupa, nemoči.
Nekateri ljudje, ki so v stiku z bolno ali umirajočo osebo, zelo močno čutijo svojo lastno nemoč, katerega jedro je, da v groznem bolezenskem stanju ali stanju umiranja nimajo moči, da bi lahko pomagali pri okrevanju, izboljšali trenutno stanje ali pa čutijo nemoč bolnega, ki leži na postelji in ne more poskrbeti sam zase, celo govoriti, se odzivati, le nebogljeno leži, popolnoma odvisen od tuje pomoči.
Ta nemoč lahko človeka zelo pretrese in na nek način paralizira. Ko vidi nemočnega bolnega, umirajočega, razmišlja in čuti, kako se mora ta oseba počutiti v nemoči, kako trpi, se počuti ujeto, jezno, osramočeno, pomilovanja vredno. Bližnji se velikokrat spomni na preteklost, vesela obdobja, ko je isto osebo videval zdravo, polno energije, aktivno, pri njegovih vsakdanjih opravilih, rutinah, hobijih, ki jih je rad počel, pri delu, ki ga je rad opravljal. To njegovo moč sedaj primerja z nemočjo, v kateri se je v bolezni ali ob smrti znašel. Tu je nemoč pospremljena z veliko žalosti, da je sedaj drugače, pa tudi veselja ob lepih spominih. Bližnji, ki se navzame opisanih občutkov, je pogosto zmožel le sedeti ob postelji umirajočega, bolnega in jokati, se nasmihati, smejati. Človek, ki doživlja ob bolnem sočutje, se lahko zelo poistoveli z njim. Razmišlja, kako bi bilo njemu, če bi se on znašel v taki tažki situaciji, kaj vse bi doživljal, čutil, kako bi se s tem spoprijemal, kako bi bili bližnji prizadeti.
Ob nemoči bližnjega pa čuti tudi svojo nemoč, da tej osebi ne more pomagati, da bi ozdravela, še živela, kajti nima čarobne palčke, ki bi pričarala staro, nasmejano, zdravo osebo, kot je nekoč bila. Nekdo lahko zapade v tak krog razmišljanja, da pozabi, da pa ima v sebi moči, ki bi na nek način pomagal bolnemu, umirajočemu in tudi njemu samemu. Ženske to moč izkazujejo skozi nego in toplino, hrano, vzdušje, ki ga blažijo z domačnostjo hiše ali stanovanja. To je moč ustreči nekomu in mu pokloniti trenutke veselja, mu pričarati nasmeh na obraz, stisk roke, pogled. Drugi moč izražajo skozi pogovor z osebo, pripovedovanje zgodb iz pretekloosti, šale, humor, tretji spet drugače. Skratka vsak ima svojstvene načine moči, ki blagodejno vplivajo na težka občutja, ki jih doživlja.
Mnogokrat pa ljudje svoje nemoči ali izgubljenosti ne želijo pokazati. Pred bolnim, umirajočim si nadanejo masko konstantnega nasmeška in neprizadetosti, a to je le plehka maska. Če se ob osebi zbere več otrok, svojcev, se nemoč odraža skozi izgubljenost, ko ne vedo, kako se vpričo te osebe vesti. Tako se zna zgoditi, da pomenjkujejo o nepomembnih, banalnih stvareh, samo da zapolnijo morečo tišino ali pa se zamotijo z nekim delom v istem ali drugem prostoru, ne morejo sedeti, ampak nemorno hodijo po prostoru.
Vsako čustvo, ki ga človek doživlja, je legitimno. Tako je tudi s čustvi pri bolnem, umirajočem človeku. Mnogokrat želimo zbežati stran od žalosti, obupa, razočaranja, nemoči, te občutke pregnati, se ne zmeniti zanje. A tudi če to poskušamo narediti, nas ti občutki spremljajo in nas ne zapustijo zlepa. Najboljša, a hkrati najbolj boleča pot je s temi občutki zdržati in jih prečutiti preko vpogleda vase: kaj čutim, kdaj tako čutim, kje v telesu to čutim, kako je to čutiti, kaj mi občutek sporoča, kakšen je njegov namen. Da si resnično dovoli pristno začutiti tisto, kar čuti.
Članek pripravila Ana Zarnik Horvat.
Po psihološko pomoč v zvezi s soočanjem s smrtjo in žalovanjem se lahko obrnete k omenjeni strokovnjakinji v brezplačno svetovalnico.
Vir (fotografija):
