Ob izbruhu ebole so tradicionalne pogrebne slovesnosti in pogrebna dejavnosti postale smrtno nevarne, saj je telo posameznika obolelega za ebolo najbolj kužno prav po smrti, možnost prenosa virusa pa je takrat največja.
Epidemije hemoragične mrzlice so se v različnih afriških državah pojavljale že v preteklosti, vendar je svetovna javnost eboli več pozornosti pričela namenjati šele ob tokratnem, obsežnejšem izbruhu. Od avgusta letos, ko je Svetovna zdravstvena organizacija zaradi smrtonosnega izbruha ebole razglasila mednarodne izredne razmere na področju javnega zdravstva, se zdi, da smo o eboli slišali in prebrali že skorajda vse.
Danes tako do potankosti poznamo simptome ebole; vemo, koliko časa traja njena inkubacijska doba. Vemo, da je smrtnost izjemno visoka, in da so zdravstveni sistemi v državah, v katerih se je v zadnje pol leta ebola razširila, tik pred zlomom, ter da je mednarodna skupnost podcenjevala tveganja in posledično odgovorila prepozno.
Pogrebni običaji pripomogli k širjenju ebole
Telesne tekočine okuženih z virusom ebole so najbolj nevarne do tri dni po smrti. To izjemno problematično, saj pogrebni običaji v sicer raznolikih zahodnoafriških državah večinoma narekujejo dotikanje trupla in celo uživanje hrane tik ob njem, medtem ko upepelitev ni mogoča. Eden izmed razlogov, zakaj ukrepi in napori za omejitev virusa ebole v Liberiji, Sierra Leoneju in Gvineji zlasti na začetku niso bili posebej uspešni, so tako tudi kulturološki.
V Gvineji po nekaterih ocenah kar 60% primerov okužbe z ebolo izvira iz pogrebnih slovesnosti. V Sierra Leoneju je znan primer, da je s smrtjo oziroma stikom s truplom na pogrebu tradicionalnega zdravilca povezanih vsaj 365 drugimi smrtnih primerov. Zdravilec se je okužil, ko ga je obiskalo več okuženih z ebolo, ki v nevarnost ebole niso verjeli in so upali, da jih bo tradicionalni zdravilec lahko pozdravil. Ko je zaradi ebole preminil tudi zdravilec, je prišlo na pogrebno slovesnost zaradi njegovega visokega položaja v družbi več sto ljudi – tudi tistih iz okoliških krajev. Da bi se poklonili spominu nanj, so se, kakor veleva tradicija, dotikali trupla, in tako tudi sami zboleli.
Največji izziv organizacij (npr. Rdeči križ, Zdravniki brez meja), ki so se na terenu spopadale z ebolo, je tako bil tako najprej pojasniti prebivalcem ogroženih področij, da je ebola resnična grožnja ter da je izjemno nevarna. V Sierra Leoneju stopnja pismenosti po podatkih iz leta 2013 komajda presega 35 odstotkov, zato je bil takšno učenje težavno in dolgotrajno.
»Svojci spremljajo bolnega do bolnišnice, ta pa se iz nje vrne mrtev – ali pa se sploh ne vrne,« je povedal ameriški zdravnik Terry O'Sullivan, ki je v te besede strnil dejstvo, da domačini – precej logično – bolnišnice same neposredno povezujejo s smrtjo. Njihovo zaupanje v medicino in zdravstvene delavce iz Zahodnih držav je nizko, zato jih je v prvi vrsti težko prepričani v resnično nevarnost, ki jo predstavlja ebola.
Spreminjanje pogrebnih običajev in poseganje v zahodnoafriške kulture?
V luči izjemno nizkega zaupanja v zdravstvene delavce, ki prihajajo z Zahoda, je bilo domačine še težje prepričati, da se odpovedo delu svoje kulture zaradi ebole. Umivanje trupla, njegovo poljubljanje in dotikanje so namreč v omenjenih državah sestavni del pogrebne slovesnosti. Pogrebi lahko poleg tega trajajo tudi več dni – odvisno od položaja, ki ga je umrli posameznik užival v svoji skupnosti. Tokom pogreba v znak spoštovanja umrlega ženske jočejo, moški plešejo, vsi pa se ob koncu od preminulega poslovijo z dotikom ljubezni, ko truplo poljubijo na obraz. Najpogosteje preminulega pokopljejo blizu domače hiše, da se ne bi počutil preveč zapostavljenega ali pozabljenega, kar še dodatno povečuje nevarnost širitve okužbe z ebolo.
Tovrstni pogrebi so v teh kulturah pomembni za varni prehod preminulega v posmrtno življenje. Prepoved ali omejevanje pogrebnih slovesnosti je po drugi strani nevarno, saj lahko duh preminulega – če ni pravilno prešel v drugi svet – povzroči veliko škode in v družino prinese bolezen. Za domačine je posledično tragično, če se ne morejo posloviti. Terry O’Sullivan je o tem povedal: “V teh državah imajo zelo trdna stališča glede poslavljanja od prednikov. Izjemno težko sprejmejo dejstvo, da obreda ne morejo izvesti v skladu s svojo tradicijo in preminule slaviti na način, ki so ga vajeni.”
Prepoved tradicionalnih pogrebnih običajev in celo prepoved ogleda trupla, so tako zaupanje domačinov v zdravstvene delavce še dodatno omajali. Mnogi so se zatekli k skrivanju trupel in so sami pokopavali bližnje. Potrebni so bili dodatni ukrepi ter dolgotrajen postopek učenja o tem, zakaj morajo domačini svoje pogrebne običaje začasno spremeniti.
Varni, a kulturam prilagojeni pokopi
Svetovna zdravstvena organizacija je svoje ukrepe za varnejše pogrebe – med njimi dezinfekcije trupel in njihovo hranjenje v posebnih pogrebnih vrečah – postopno prilagodila lokalnim navadam. Pri tem se je pokazalo za najpomembnejše, da svojci truplo vsaj vidijo; v nasprotnem primeru zdravstveni in pogrebni delavci med domačini zbujajo suma o zlorabi in izkoriščanju trupel. Ker ogled »v živo« ni varen, so Zdravniki brez meja trupla pričeli fotografirati, da bi zmanjšali nezaupljivost in domačinom poklonili vsaj zadnji spomin: »Fotografije preminulih v pisanih oblekah dajemo sorodnikom. To je njihovo slovo,« je dodala Reine Lebel, psihologinja Zdravnikov brez meja.
Rdeči križ je do sredine novembra v Liberiji izvedel skorajda 2.500 pogrebov, v Sierra Leoneju pa okoli tisoč. Če je pred pričetkom kampanje v Liberiji od smrti do pokopa običajno minilo tri dni, se je čas od smrti do pokopa skrajšal na manj kot 24 ur, kar pomeni, da se je zmanjšalo tudi tveganje, da se z okuženega trupla virus prenese še na koga.
Pri obravnavi trupla je še vedno lahko usodna ena sama napaka pogrebca. Ti so oblečeni v najmodernejšo zaščitno opremo, ki jo sestavljajo nepredušne bele obleke, škornji, očala in maske. Pod vročim soncem in v tropski vročini pogrebci v njej zdržijo le nekaj ur naenkrat. En sam dotik ali nepazljivost pri slačenju kombinezona jih lahko stane življenja, zato je kandidate za pogrebne delavce v teh državah danes težko najti. Pa vendar predstavljajo najbolj pomembne člane skupnosti.
Ob izbruhu ebole so čustva, slovo, molitev in družine pozabljeni. Umiranje je postalo samotno in osamljeno, v ospredju pa je zgolj in samo varno pokopavanje trupel.
Prispevek pripravila Katarina Cvikl, odgovorna urednica portala Pogreb ni tabu
Fotografije:
- www.thegospelcoalition.org
- abcnews.go.com
