Konec marca obeležujemo dan, ki je namenjen mamam. Nanje se spomnimo, pa najsi so žive ali že pokojne, z lepimi ali bolečimi spomini. Čeprav Slovenci dan žena postavljamo pred materinski dan, je prvi namenjen vsem ženskam, drugi pa ženskam, ki živijo tudi vlogo mame.
Mame so v življenju otroka najpomembnejše osebe: otroka rodijo, hranijo, negujejo, vzgajajo, spremljajo njegovo rast, pot v samostojnost in ga imajo vseskozi rade. Preko mame otrok spoznava, kakšen je in kdo je, kaj zmore, preko nje se uči o ljubezni, nežnosti, odnosih do drugih ljudi in odnosa do sebe, to je samospoštovanja in samozavesti. Mama je tista oseba v otrokovem življenju, ki najbolj ljubi ali najgloblje rani, otrok pa, ko odrašča, to ljubezen prične gojiti do sebe in drugih ter jo dajati drugim ali pa živi v bolečinah preteklosti, nesposoben vzpostavljanja zadovoljujočih odnosov v sedanjosti.
Največja krivica se godi tistim otrokom, ki nimajo "dovolj dobre" mame. To pomeni mame, ki bi za otroka skrbela v takšni meri, da bi se lahko zdravo razvijal. Gre za mame, odvisne od alkohola, drog, interneta, nakupovanja, mame, ki otroka nikoli niso sprejele, ker ni bil pravega spola, katerega so si želela, ker se je rodil ob nepravem času, mame, ki imajo težave v psihičnem zdravju ali pa so same živele z mamami, ki so jih zanemarjale ali zavrgle in zato tudi svojeg otroka ne morejo sprejeti. Ali pa mame, ki jim je bolj kot otrok pomembna služba, kariera, materialni status, zunanji videz, različni hobiji ali užitki.
Otroci takšnih mam bodo odrasli v osebe, ki bodo do sebe gojile temeljni občutek manjvrednosti ali nevrednosti, se soočali z negativno samopodobo, se ne bodo znali spoštovati, ceniti svoje sposobnosti, zato bodo delali pod svojimi dejanskimi sposobnostmi ali pa v delu, hobijih in odnosih iskali potrditve, da so sposobni, kompetentni in vredni ljubezni. Drugim bodo težko zaupali. Čeprav govorim o krivici, le-ta ne sme biti izgovor, da se zaradi krivic odrasel človek ni zmožen ali sposoben spreminjati.
Kaj bo on naredil s svojim življenjem, je v njegovih rokah in s tem mislim tudi razvijanje pozitivne samopodobe, in lastne vrednosti. Starši ne smejo biti izgovor za nesrečo odraslega človeka in njegovega odraslega življenja, ki ni živel ob "dovolj dobri" mami.
Odnos z mamo se nikoli ne prekine, tudi takrat, ko se otrok in mama grobo spreta, leta in leta ne pogovarjata, ko se otroci odselijo in ustvarijo svoje družine, imajo redke stike in tudi ko mama umre. Je kot nevidna čustvena popkovina navezanosti, ki mamo in otroka za vedno ohranja skupaj. Čeprav ranjeni odrasli, ki so ob mami doživeli veliko slabega, mislijo, da s prekinjeno komunikacijo prekinejo tudi vez med njima, pa globoko v sebi vedo in čutijo, da temu ni tako.
In ko mama umre, umre tudi nek del odraslega, njenega otroka oziroma ga smrt mame spremeni. Nekateri doživljajo bolečino, žalost ob izgubi, drugi pa olajšanje zaradi bolečin in težav, ki jim jih je povzročil odnos z mamo.
Ker je bil v tem tednu dan, namenjen mamam, je to pravi čas, da se ustavimo v svojih dnevnih zaposlitvah in obveznostih in se spomnimo na žensko, ki je v našem svetu mama in premislimo, kako nas je odnos z mamo zaznamoval, kaj je tisto najbolj vredno, kar nam je mama dala in kaj čutimo do mame danes, kot odrasli ljudje.
Članek pripravila Ana Zarnik Horvat.
Po psihološko pomoč v zvezi s soočanjem s smrtjo in žalovanjem se lahko obrnete k omenjeni strokovnjakinji v brezplačno svetovalnico.
Vir (fotografija):
