Vsak dan se zgubljamo v svet, ki nam morda ni vedno naklonjen, vendar pa nam kljub temu prav vsak dan nudi priložnost 86.400-tih sekund, izmed katerih jih lahko izkoristimo nekaj, da rečemo:
Hvala.
Za mnoge je ta osnovna olikanost precej lahko dosegljiva in zaradi tega je velika nevarnost, da postane nezavedna, refleksna. To je rezultat tega, da je veliko manj tistih, ki se zavedajo, da je to le začetek, tisti prvi korak, ki nas postavi na pot odkrivanja globine hvaležnosti. Hvaležnost namreč ni samo ena največjih vrednot, ampak starš vseh drugih vrednot. Do nje lahko pridemo le s pomočjo resničnega odpuščanja, ko lahko rečemo: »Hvala za to izkušnjo«. Naj poskusim utemeljiti to trditev skozi zgodbo prijatelja, za katerega upam, da mu bo nekoč uspelo stopiti na to pot.
Pred nekaj leti je umrl prijateljev oče. Očetova smrt je prijatelju postavila življenje na glavo, saj je njegova sestra izkoristila stanje mamine nerazsodnosti in jo prepričala, da se mora hiša, v kateri je poprej živel z mamo in očetom, prodati. Rekla ji je, da jo želi njen sin opehariti in jo postaviti na cesto. Mama, v šoku ob smrti očeta, se ji je pustila prepričati in ji prepustila urejanje poslov ob prodaji hiše. Prijatelj ni imel druge možnosti, kot da je z izkupičkom in najemom kredita kupil malo leseno hišico, daleč stran od svoje rojstne hiše in prijateljev. No, kakšno leto kasneje je mama izvedela, da se je sestra za njenim in bratovim hrbtom zmenila s kupcem za dosti višjo ceno in tako zase pobrala večji izkupiček. Sestra je očitno opeharila mamo in brata. Tako je k svojemu že velikemu premoženju dodala še zajeten kupček denarja.
Mi vsi smo nagnjeni k obsojanju in zato bi morda omenjeno sestro hitro ocenili kot zgolj materialistično in hinavsko osebo. A obsojati pomeni ne vedeti in to je dejavnost površnih in neinteligentnih ljudi. S tem se je strinjal indijski filozof Jiddu Krishnamurti, ki je dejal:
»Zmožnost opazovanja brez ocenjevanja je najvišja oblika inteligence.«
Namreč, sam razumem to, da se vse izkušnje zlijejo v hvaležnost. Vsaka trpka izkušnja mora napredovati skozi razumevanje okoliščin in dejavnikov, da lahko odpustimo. Ko odpustimo, prispemo v stanje globoke hvaležnosti. V sanskrtu je beseda hvaležnost zapisana kot kritajna. Sestavljena je iz besede krita oziroma kultiviranosti in korena jna, kar se nanaša na stanje zavesti. Tako se kritajna nanaša na stanje, ki je doseženo zavestno ali pa je izbrano oziroma se zanj odločimo. Gre za rezultat popolne prisotnosti, realizacije ali spoznanja določenega trenutka v določenem času.
Pa se vrnimo skozi čas in si oglejmo, kaj se skriva za sestrinim početjem. Vrnimo se nazaj k njenemu otroštvu, tja, od koder izvira večina težav, s katerimi se spopadamo vse svoje odraslo življenje. Namreč, bilo je tako, da sta se ob sestrinem rojstvu oče in mati odločila zidati hišo. Ker sta menila, da vsega ne bosta zmogla poleg službe, sta hčerko oddala babici na podeželje. S tem sta hčerki odtegnila prepotrebno ljubezen, ki je tako bistvena za otroka v najzgodnejšem obdobju njegovega življenja. Hčerka je odraščala pri babici na podeželju, starša, sedaj le prijazna neznanca, pa sta jo obiskovala. Po nekaj letih se je rodil moj prijatelj, končana pa je bila tudi hiša. In kaj sta naredila starša? Prišla sta po hčerko in jo odpeljala živet v mesto, daleč od njene babice. Poleg tega pa je lahko sedaj gledala svojega brata, dojenčka, ki je dobival ljubezen svojih staršev, tisto, česar sama ni nikoli prejela. Zaradi svoje mladosti ni zmogla razumeti nevednosti in napačne odločitve svojih staršev, zato jo je vse skupaj globoko prizadelo. To bolečino je preusmerila v sovraštvo do svojega brata. In tako ostaja vse do danes, ko je spomin na njeno otroštvo že zdavnaj zbledel, ona sama pa se svojega početja niti ne zaveda. Opravičuje ga z razlogi, ki so površinski in zakrivajo resnično sliko.
Tukaj lahko dobro vidimo, kako nas stvari iz otroštva lahko zaznamujejo za vse življenje. Ko smo prizadeti in nam je odtegnjena ključna ljubezen v prvih letih našega življenja, lahko naše življenjsko krmilo prevzamejo grenkoba, maščevanje, sovraštvo, skopuštvo … Seveda pa ima vsaka plat dve strani in na vse skupaj lahko gledamo tudi ko na priložnost za osebnostno rast in duhovni razvoj. Tako bodo mama, hčerka in sin morali še veliko ozavestiti in odpuščati, da bi se lahko ponovno objeli in postali hvaležni za učenje na svoji trnovi poti. Tako oni kot mi sami smo nosilci vzorcev, ki izvirajo od staršev in iz našega okolja, zato je resnica ta, da nimamo časa obsojati – bolje je, če naše roke krasijo žulji od najbolj častitljivega dela: pometanja pred svojim pragom. Morda nekoč prav zares odkrijemo svojo resnično bit.
Miha Zimšek, vir: Hospic - glasilo Slovenskega društva hospic, leto XVIII, številka 2
